Zgodba haloške kmetije, v kateri je več sladkega kot kislega

Irena in Ivan Kramer, danes največja vinogradnika v Halozah, pred letom 1995 nikoli nista delala v vinogradu ali na zemlji in nobeden od njiju tudi ne izhaja s haloških gričev. Ivan s Turnišča pri Ptuju se je za najem vinogradov odločil, ker ni želel več delati v zaprtem prostoru, "v fabriki". In, kot se pošali, raje dela s samo eno žensko kot s kar 300 ženskami v majšperški enoti Planike. Irena izhaja iz Vitomarcev in je pred tem delala v gostinstvu.

"Ko je nekdanje vinograde ptujskega kmetijskega kombinata dajala država oziroma zemljiški sklad v najem, sva enostavno pograbila to možnost in se odločila za delo na zemlji. Na začetku sva imela 15 tisoč trsov, zdaj jih imava 60 tisoč na skupno 23 hektarjih vinogradov," odločitve ne obžaluje Ivan. Ves čas delata sama, in kot pravita, imata tudi že "prestolonaslednika", saj njun sin Primož rad dela v vinogradu, medtem ko se je hčerka Lucija podala v kozmetičarske vode.

Začela s čiste ničle

"S tem delom sva se na novo rodila, saj sva začela s čiste ničle. Izkušenj in znanja nisva imela, nisva znala denimo rezati in nisva imela opreme in strojev, nič nisva vedela o kletarjenju in tudi ne o prodaji. A zdaj lahko rečeva, da so naju leta dela naučila vsega. Največ sva se naučila na svojih napakah, večje škode pa na srečo nisva povzročila," se začetkov spominja Irena. Še danes v vinogradih, ki so razpršeni od Podlehnika do Majskega in Dravinjskega Vrha, vse opravijo sami, saj sta oba zaposlena na kmetiji. Opremo sta najprej kupovala rabljeno in jo deset let popravljala, potem so šele lahko kupili novo opremo in stroje. Sprva sta večino grozdja kot pogodbenika prodajala Ptujski kleti, a sta se kmalu odločila, da bosta kletarila sama. Ivan dodaja: "Podali smo se na samostojno pot vinarjev. Klet imamo zaradi lažje dostopnosti na Turnišču, vino tam skladiščimo, pretakamo in stekleničimo." Med sortami imajo največ sauvignona, laškega rizlinga, belega pinota, chardonnayja, traminca, renskega rizlinga in silvanca.

Ljubljanska medalja šteje

​Kletarjenja se je lotil Ivan: "Največ sem se naučil na kletarskih tečajih, in če se nekaj hočeš naučiti, se lahko. Je pa res, da je veliko novosti." Svoje vino so sprva dajali na lokalna ocenjevanja, potem na Vino Ptuj. Ponosni so, da so že prvič na ocenjevanju v Ljubljani v letu 2003 dobili zlato priznanje. Od takrat so redno na ocenjevanju v Gornji Radgoni, prejeli so velike zlate medalje, nekaj zlatih in srebrnih priznanj in bili tudi že prvak Haloške vinske ceste. Ivanu največ pomeni prva zlata medalja v Ljubljani: "To te spodbudi, da delaš naprej. Zdaj smo poskusili še s penino in le nekaj malega nam je zmanjkalo do zlate, a smo tudi s srebrno zelo zadovoljni."

​Kramerjevi ves čas živijo od vinogradništva. Zato je bilo pomembno, da so čim prej našli stalne prodajne poti. Irena: "Najprej smo pričeli s prodajo vin za brizganec pri bližnjih gostincih, a zvrst, ki smo jo poimenovali Steras, še danes predstavlja največji delež našega zaslužka. Kar 90 odstotkov vina zdaj prodamo gostincem, le manjši del trgovcem. ​Kljub upadu prodaje v koronskem času so optimisti. Ivan: "Res je, da nam je vse delo ostalo, prodaja pa se je ustavila. Nobeden od ukrepov ni ravno dober, najboljše bi bilo, da bi bili lokali odprti še naprej. Presežki sicer ostajajo, a se, če ne bo zapiranja, ne bojimo prihodnosti. Rešilo nas je tudi to, da smo v zadnjih letih obnovili deset tisoč trt in da tukaj še ni bilo pridelka."

Z vremenom imajo srečo

Letno zdaj donegujejo od 35 do 40 tisoč litrov vina. Ko bodo vsi vinogradi v polni rodnosti, se nadejajo 50 do 60 tisoč litrov vina letno. Ivan pravi, da imajo z vremenskimi pogoji pravzaprav srečo. Letos so sicer res imeli močno pozebo in debelo točo, a na splošno so v vseh letih imeli srečo, saj dolgo ni bilo ne toče ne pozebe.

​Kramerjeva sta zadovoljna, da delo v vinogradu veseli njunega sina Primoža, ki pravi, da je rojen za to delo: "Me veseli, in odkar pomnim, sem tekal in se igral po teh gričih." Sprva računalniški tehnik zdaj končuje študij upravljanja podeželja in urejanja krajine. Zagotovo se bo odločil za prevzem kmetije: "Verjamem v to, saj mi je pri delu všeč, da si zunaj v naravi in si sam svoj šef. Sam določaš, kdaj boš delal, delaš zase in nisi od nikogar odvisen."

Promocijska klet

Kramerjevi omenijo, da so leta 2014 na Dravinjskem Vrhu kupili posestvo s petimi hektarji, zaraščeno z grmovjem. Očistili so ga in na novo zasadili trto. Tako so v vseh letih skupno na novo zasadili kar 37 tisoč trsov. Zdaj snujejo načrt, da bi v hiši, stari 205 let, uredili promocijsko klet in turistični prostor. Irena: "Tako bi lažje reklamirali naše izdelke, dobili bi še eno odskočno desko za promocijo in doseganje višje cene. Seveda je drugače, če steklenico vina odpreš med vinogradi ali v mestu. ​Ljudem bi radi pokazali, kako težke so tukaj razmere, da pridelaš vino, a jim hkrati ponudili mir in čudovite razglede, saj ni lepšega, kot ko se zbudiš tukaj v miru in zelenju in ti pogled odnese vse do Ptujskega gradu, Pohorja, Donačke gore, Borla in Avguština."

Kramerjevi radi rečejo, da dihajo s Halozami, saj jim veliko pomenijo. Kljub temu da niso podedovali teh gričev, je zanje to, pravi Ivan, dežela trte in sonca. Primož dodaja, da gre za sladko-kislo zgodbo: "Delo v vinogradu je, ker delamo zase in v naravi, sladko, a ko imamo obilico dela, ki mora biti opravljeno točno ob pravem času, predvsem ob trgatvi, je tudi kislo, saj je veliko stresa."