Darka Zvonar Predan
Težko je nekomu, ki se v času, ko so bile verske metafore prepovedane, še ni niti rodil, pojasniti, kako drugačna je bila minula cvetna nedelja od tiste 8. aprila 1990. A naj, dovzetna za tarnanje o k(o)roničnem pomanjkanju pozitivnih zgodb v teh težkih časih, začnem takole: Pred tridesetimi leti se je po slovenski deželi in tudi po mnogih drugih na evropskem vzhodu razširil dobri virus, virus demokracije. Prav na osmoaprilsko cvetno nedeljo 1990, ki je bila, po dobrega pol stoletja, tudi dan naših prvih demokratičnih volitev, je epidemija v Sloveniji dosegla svoj prvi vrh. Tudi volitve na ta dvakrat praznični dan so bile dvojne, parlamentarne in predsedniške, ali če smo čisto natančni, v takrat še tridomno kar 240-člansko skupščino Socialistične republike Slovenije in hkrati v republiško predsedstvo. Niso pa bile to samo prve, marveč tudi zadnje volitve, namreč zadnje slovenske v brbotajočem balkanskem kotlu, imenovanem Jugoslavija, iz katerega se je večina državljanov Slovenije, kot je malo kasneje, konec istega leta, jasno pokazal plebiscit, želela rešiti.
Bilo je vsekakor dovolj razlogov za oznako, da gre za zgodovinski dan, tako ga je večina volivcev tudi doživela. Naš časnik dokaze hrani. "Vsaj enkrat lahko volimo pravično," je za Večer povedal skladiščnik s Pobrežja, upokojenski par iz Gornje Radgone pa pribil, da je res lep občutek, če lahko samostojno odločaš o kandidatih: "Prej je bil vedno na listi le eden in tisti je pač zmagal. Saj smo to kritizirali, a kaj češ." Prostodušnosti in humornih vložkov ni manjkalo niti med kandidati samimi. "Ne bi bil rad zadnji, če pa zmagam, jo bom pihnil nazaj v Nemčijo," se je pred Večerovim reporterjem pošalil predsedniški kandidat Ivan Kramberger, dobri človek iz Negove, preden se je z več kot 18 odstotki glasov zapisal v zgodovino kot veliko volilno presenečenje. Svoji ženi pa, ko sta po opravljeni dolžnosti na volišču odšla v cerkev: "Stopi naprej, kaj se skrivaš, kot da imaš kaj na vesti. Da nisi mogoče volila Kučana?!" V isti številki Večera je avstrijski gost kolumnist, legendarni dolgoletni glavni urednik Kleine Zeitung dr. Fritz Czoklich Večerove bralce, nikakor ne zviška, za kaj takega je bil prežlahten intelektualec, poučil: "Namen avtoritarnih režimov je, da ljudi sistematično odvadijo od samostojnega angažiranja in pripravljenosti, da bi prevzeli odgovornost, medtem ko demokracija, nasprotno, živi prav od takih državljanov."
