Hrvaško ustavno sodišče je presodilo že 2010., da današnja kompozicija volilnih enot spodjeda temeljno pravico volivca do enakopravnosti na volitvah. Namreč, v nekaterih volilnih enotah je mnogo manj ljudi, manj volivcev, vpisanih v volilne imenike, iz vsake pa gre v sabor po 14 zastopnikov (in tako dobimo tistih 140, medtem ko tisti iz dveh posebnih volilnih enot, manjšinske in diasporne, popolnijo razliko do 151). To pomeni, da ponekod (v glav- nem v slavonskih volilnih enotah) glas velja več, drugod (v glavnem v dalmatinskih volilnih enotah) pa manj. In tako je predsednik ustav- nega sodišča, Miroslav Šeparović, mirno napovedal, da bo po naslednjih volitvah, če bodo izpeljane po starem sistemu, upošteval pričakovane pritožbe tistih kandidatov in strank, ki bodo zaradi te neproporcionalnosti oškodovani za mandat. No, tega potem ni več mogoče popraviti z nadomestnimi volitvami za posamezna volilna mesta, saj bo rezultat ponovno nelegitimen, kar pomeni, da bo nastopila ustavna in politična kriza neskončnega roka. Kakšna bi lahko bila ta tehnična vlada, odvisna edino od predsedniške avtoritete, in kdo bi jo lahko sestavljal?
Seveda je vse odvisno od tega, kdo bo zmagal na predsedniških volitvah. Glede na predvidljivo sporne rezultate parlamentarnih volitev postajajo volitve, ki so pred Hrvati pred koncem tega leta, neprimerljivo važnejše, kot kadar se, v normalnih razmerah, izbira veliki fikus, ponos Pantovčaka.
Če zmaga Kolinda, vemo - enkrat je že poskušala osnovati tehnično vlado, ko se je zazdelo, da nihče ne bo zbral dovolj mandatov po predčasnih volitvah. V težkih časih je poiskala enega vodilnih poslovodij Agrokora in mu ponudila, da ga postavi za premiera. Kolaps Todorićeve firme bi se torej zgodil v času njene oblasti in premierstva tega direktorja. Zanesljivo bi poskušala reševati Agrokor z državnim denarjem, potem pa si je težko predstavljati, kako bi šlo naprej. Seveda bi vse končalo v ruskih rokah, kar se tako ali tako dogaja.
Prominentno mesto v tej tehnični vladi bi zanesljivo imel takratni šef njenega kabineta, Mate Radeljić, ki bi mogoče postal minister za notranje zadeve. Ker se vsakodnevno druži z ekipo, ki stalno prehaja iz enega v drugi svet prizemne politike in podzemnega biznisa, mu vsekakor ne bi bilo potrebno izgubljati časa za spoznavanje glavnih akterjev.
V novi uradniški vladi, ki bi jo lahko Kolinda formirala 2020, če bo prišlo do predvidljivega kolapsa parlamentarne procedure, bi bil spet zanesljivo prominenten tehnokratski premier - stavim, da bi to mesto ponudila Zdravku Mariću. Vsekakor ni hadezejevec, v najnovejših raziskavah javnega mnenja o vodilnih ljudeh vlade pa se je izkazal kot najpopularnejši, še bolj od samega premiera. Policija bi pripadla nekim svežim desničarjem, ostalo pa niti ni tako pomembno, zanesljivo pa bi se Kolinda držala schengenskih ciljev in projektov vstopa v evrocono in njena tehnična vlada bi bila srednjeročno trajna. Rusi bi pomagali.
Kaj če predsednik postane Zoran Milanović in izkoristi priložnost, da postavi tehnično vlado? Mogoče bi celo na kratko nagovoril svojega prijatelja Emila Tedeschija, da prevzame funkcijo, vendar je ta preveč pameten, da bi se pod njim in z nami spustil v tako noro avanturo. Večina njegovega biznisa je izven Hrvaške. Celo svoj košarkarski klub je preselil v Ljubljano. Ker bi Emil odklonil, bi Zoran našel kakega nesposobneža, in nadaljevala bi se ekonomska katastrofa političnega izolacionizma in nekompetentnosti, ki so bile značilne za njegov premierski režim, morda najslabšo vlado v kratki hrvaški zgodovini. Čeprav se nam je HDZ priskutil s svojim bahaštvom, je morda vseeno pretirano kaznovati samega sebe, da bi kaznovali njih.
Predsedniške volitve, ki so pred Hrvati pred koncem leta, so neprimerljivo važnejše kot kdajkoli
