Rok Kajzer
Slovenija tistega 20. marca 1994 ni dobila le najbolj znane vasi - ki je bila do takrat, ko še ni bilo avtoceste, za potnike na cesti med Mariborom in Ljubljano le točka brez imena za nakup piškotov -, pač pa tudi svojo novo veliko afero. Depala vas je bila kronološko druga velika afera, simbolično pa po vpletenosti pomembnih akterjev zagotovo prva. Če je bila orožarska tista, s katero je del slovenske politike izgubil nedolžnost, je bila tista iz Depale vasi že znak, da je komaj rojena država zabredla točno tja, od koder je bežala - na Balkan. Še danes si je res zelo težko prestavljati, da sta bili dve ministrstvi - in to najbolj občutljivi in pomembni -, notranje in obrambno, dobesedno v vojni. Četrt stoletja kasneje ne poznamo gole, nepotvorjene resnice. To lahko še najbolje ponazorimo z osrednjo junakinjo afere, hruško v Depali vasi. Od leta 1994 je z nje padlo že nekaj listja in tako je od takrat v javnost padlo veliko dokumentov, pričevanj in drugih podatkov, ni pa ga še bilo junaka, ki bi listje pograbil in poskušal rekonsturirati, kaj se je v resnici zgodilo.
Leta 1994 smo težje razumeli, zakaj afera ni dobila hitrega epiloga, danes je lažje, ker nas je politika že naučila in navadila, da velike stvari ne dobijo zaključka, da velike ribe ne odgovarjajo in da je pravnomočna sodba že na ravni znanstvene fantastike. Resničnega epiloga, razen sodne odločitve o zastaranju, ne takrat ne kasneje ni dobila niti Depala vas, niso ga dobile zgodbe z orožjem in oklepniki, še vedno čakajo bančna luknja, teši, tiri in drugi ropi nacionalnega premoženja ... Pred dnevi se je, denimo, iz javnosti dobesedno norčevala nekdanja prva dama Probanke Romana Pajenk, ki je dejala, da denarja za plačilo odškodnine - nima. Kakšna aroganca.
In če že leta 1994 ni bilo mogoče razčistiti, kdo je zlorabil oblastne privilegije, kako bi jih sploh lahko danes?
