V Srbiji so se sredi decembra nenadoma začeli državljanski protesti. Povod zanje je bil brutalni napad na vodjo Levice Srbije Borka Stefanovića. Spontano organizirani protest je prerasel v skoraj štirimesečne demonstracije v več kot sto mestih po Srbiji. Zahteve demonstrantov so različne: od lokalnih proti gradnji hidroelektrarn na majhnih rekah do tistih po odstopu predsednika Aleksandra Vučića. Protestniki v bistvu zahtevajo vrnitev demokracije, pravične in poštene volilne pogoje, enakopravno obravnavo opozicije v medijih (predvsem državnih) in ustavitev agresivne kampanje proti opoziciji, ki jo vodijo oblasti in vladi naklonjeni tabloidi. Protesti so do zdaj pokazali, da obstaja globoko nezadovoljstvo z oblastjo in da se strah med državljani počasi razblinja. Artikulacija tega nezadovoljstva je pomembna zaradi vzpostavitve ravnovesja med vladajočo SNS in razdeljeno opozicijo, kar je osnovni pogoj za demokratizacijo Srbije.
Kako smo se lahko 19 let po padcu Miloševića spet znašli v podobni situaciji? Aleksandar Vučić je na oblast prišel leta 2012. Obljubljal je večjo pravičnost, manj korupcije in nadaljevanje evropskih integracij. Čas po prihodu na oblast je izkoristil za obračunavanje s tajkuni, predvsem pa s političnimi nasprotniki oziroma Demokratsko stranko Srbije. Vučić je te obračune vendarle izvedel postopoma in pri tem pazljivo izbiral nasprotnike. Ko je opozicijske politične stranke spravil tako daleč, da so se morale boriti za vstop v parlament in prestop petodstotnega volilnega praga, se je posvetil zatiranju civilne družbe in neodvisnih medijev, tako da je v zadnji fazi po volitvah za predsednika Srbije poteptal vse institucije in telesa, ki na kakršenkoli način omejujejo njegovo oblast.
V tem kontekstu je Vučić v Srbiji počel tisto, kar Orban in Kaczynski počneta na Madžarskem in Poljskem, vendar brez odzivov Bruslja. Tako kot vedno je razlog za to Kosovo. Ker se Srbiji namreč v bližnji prihodnosti ne obeta vstop v EU, je mednarodna skupnost zavoljo ohranjanja stabilnosti (denimo med migrantsko krizo) in sodelovanja pri pogajanjih s Kosovom pripravljena zamižati na eno oko, ko gre za rušenje demokratičnih standardov. Ker se v zadnjih mesecih aktivno govori, da obstaja prostor za dosego sporazuma med Beogradom in Prištino, je jasno, da srbska opozicija ne more pričakovati močnejše podpore Bruslja.
V takem kontekstu in spričo dejstva, da podpora Vučiću nikakor ne pade pod 40 odstotkov (brez koalicijskih partneric), so državljanski in strankarski protesti rešitev poiskali v ideološko heterogeni Zvezi za Srbijo - zvezi vseh, ki se ne strinjajo z Vučićem in ki so sprejeli, da se platforma, poimenovana Sporazum z narodom, ukvarja z osnovnimi demokratskimi pravili in procedurami, brez omenjanja občutljivih tem, kot sta Kosovo in EU. Tako je bilo mogoče prve tedne med protestnimi pohodi v Beogradu videti ruske in mavrične zastave, kako skupaj zahtevajo svobodo.
Protesti so bili na začetku pod nadzorom neuradnih državljanskih skupin, ki so imele logistično podporo strank. Med govorniki na protestih so bili intelektualci, novinarji, igralci, ljudje, ki so postali žrtve Vučićevih nasilnežev, ni pa bilo politikov. Namen tega je bil povečati legitimnost protestov in omogočiti, da bi bili slišani tudi drugačni glasovi in odpravljena težava majhne priljubljenost opozicijskih politikov. Seveda se je vpliv političnih strank sčasoma okrepil, zato so začele najprej močno pritiskati pri izbiri govornikov in nato počasi prevzemati govorniški oder zase. Na začetku marca se je število udeležencev protestov zmanjšalo. V nasprotju s prvimi odzivi oblasti, ki so le izzivali in še dodatno razširili demonstracije, je Vučić prešel na taktiko ignoriranja protestov. Po drugi strani niti organizatorjem protestov ni uspelo poiskati načina, da bi formulirali jasne in realistične zahteve, zgradili organizacijo in skupno identiteto ter da bi proteste naredili zanimive in kreativne (kar so bili skoraj vsi protesti za časa Miloševićeve oblasti). K temu je treba prišteti tudi incidente, denimo govor igralca Sergeja Trifunovića v Novem Sadu proti avtonomiji Vojvodine, ki je takoj prepolovil število protestnikov, kontroverzne govornike, ki jih je predlagala skrajno desna stranka Dveri, in spopade organizatorjev z skrajno levimi frakcijami protestov.
V takšnih okoliščinah se je že začelo govoriti o skrajnih razsežnostih protestov, o načinu, na katerega se utegnejo končati, ne da bi to pomenilo zmago Vučića ali da bi bila nepovratno izgubljena vsa vložena energija. Ena od možnih rešitev problema je bila radikalizacija protestov oziroma sprememba načina protestiranja, kar se je zgodilo ravno med protestom 16. marca. Skupina približno sto protestnikov je med načrtovano blokado Radiotelevizije Srbije vstopila v poslopje in zahtevala, da med Dnevnikom nagovori javnost in spregovori z zaposlenimi novinarji. Ta akcija je bila, po vsemu sodeč, spontana, ni bila vnaprej napovedana niti načrtno organizirana, kar je bilo razvidno tudi iz vedenja protestnikov v poslopju RTS. Ves dogodek so namreč v živo prenašali po televiziji N1. Medtem ko so se zadrževali v poslopju, ni bilo nobenega nasilja. Toda že kmalu so tja prispeli policisti, ki so protestnike z uporabo sile vrgli iz zgradbe. Takrat se je policija prvič pojavila na protestih in prvič ukrepala proti državljanom, kar nas je spomnilo na prizore iz časov Miloševićeve vladavine.
Opozicija se je odzvala z napovedjo mitingov za nedeljo, in to v času, ko naj bi imel Vučić tiskovno konferenco. Ideja je bila, da bi predsednika med konferenco držali v blokadi, kar naj bi pomenilo pritisk. Toda ker se na protestih ni zbralo dovolj ljudi in ker so tisti dan prijeli protestnike, ki so vstopili v poslopje RTS, so se demonstracije preselile pred policijsko postajo, nakar je Vučić zapustil poslopje predsedstva. Zdelo se je, kot da so protesti izčrpali svoje možnosti. Toda odziv režima jim je tako kot v prvih tednih dal dodaten zagon. Nekaj protestnikov je bilo namreč po hitrem postopku obsojenih in napotenih na prestajanje kazni. Največjo pozornost javnosti je pritegnil primer gimnazijca Pavla Cvejića, ki so ga obsodili na 30 dni zapora. Pritožbeno sodišče je dva dni pozneje te obsodbe preklicalo in vsem obtoženim dalo možnost, da se do konca sojenja zagovarjajo s prostosti.
Med radikaliziranimi protesti se je najbolje znašel Boško Obradović, voditelj stranke Dveri, in naznanil kandidaturo za vodjo protestov. Prezgodaj je še trditi, da je stranka Dveri stopila na čelo protestov, toda taka poteza bi nedvomno vodila k nadaljevanju krize protestov, saj je bila stranka Dveri zaradi svojih skrajno desničarskih stališč že od samega začetka problematična članica koalicije. Da bi se protesti ohranili in imeli možnost doseči kakšno spremembo, bi morali najti način, da ponovno zberejo široko koalicijo kot na začetku in omejijo vpliv političnih strank. Možna je radikalizacija protestov, vendar brez uporabe nasilnih sredstev, ki očitno niso deležna podpore velikega števila udeležencev. V bogatih protestniških izkušnjah iz devetdesetih let preteklega stoletja se zagotovo skriva dovolj idej za ljudi, ki vodijo današnje proteste. Druga opcija je čakanje na naslednjo napako oblasti, saj se te dogajajo vsak dan. Toda težava ni v povodih za protest, kot smo se že lahko prepričali, ampak v načinu, na katerega so prevedeni v konkretne politične zahteve in cilje.
