Vojaške in policijske sile so monopolizacija nasilja s strani države. Vojaške sile se ukvarjajo z zunanjo varnostjo države skozi prizmo oborožene grožnje in vojne, policija pa z uveljavljanjem zakonov skrbi za notranjo varnost. Jasna razmejitev med politiko in vojsko je ena najpomembnejših značilnosti moderne nacionalne države, zato je dihotomija med oboroženima formacijama države samoumevna. Nezmožnost oblasti za jasno razmejitev obeh je pokazatelj povečane državne represivnosti in pomanjkanja demokracije. Tipičen primer je severnoirski konflikt.
Če pogledamo starejše fotografije in filme, lahko opazimo, da so bile policije nekoč že po videzu drugačne kot danes. Včasih so bili policisti (miličniki v Jugoslaviji) oblečeni v uniforme, ki so se zgolj po barvi in oznakah razlikovale od civilnih oblek. Nosili so kravate, na glavah so imeli posebne kape (šapke). Obuti so bili v čevlje, s katerimi bi lahko tudi zaplesali. Danes takšne uniforme vidimo le še na policijskih šefih in ob svečanih dogodkih. Pištola je bila bolj zunanji znak oblasti kot pa orožje, namenjeno uporabi. V Sloveniji so uporabljali tudi 40 centimetrov dolgo gumijevko, s katero ob pravilni uporabi resnih poškodb ni bilo mogoče povzročiti. Policista oziroma miličnika pri rednem delu zlepa ni bilo mogoče videti z gumijevko, največkrat so jih imeli v vozilih za primere intervencij in pri varovanju nogometnih tekem.
Vojska in policija morata služiti drugačnim namenom. Vojska ščiti "nas" pred "njimi", policija pa je del "nas"