Ko svet praznuje trideset let od padca Berlinskega zidu, postaja vse bolj jasno, kaj svet ob tem dogodku pravzaprav praznuje. Kot postaja vse bolj jasno, kaj je padec Berlinskega zidu pomenil. Za Vzhod in Zahod. Za Vzhodnjake in Zahodnjake. Za ves svet.
Zanimivo je gledati dokumentarce o padcu Berlinskega zidu, ki jih je te dni na televiziji vse polno. Ti jasno kažejo, za kaj je Vzhodnim Nemcem takrat šlo. Padla je osovražena ovira, ki jim je onemogočala prehod na Zahod. Padel je simbol osovraženega režima, ki jim je omejeval pravice in svoboščine. Padla je ovira, v katero so emocionalno investirali vse negativno v socialističnem režimu.
Posnetki iz (Vzhodnega) Berlina leta 1989 nezmotljivo spominjajo na tiste iz Pariza leta 1968. Logika pa tudi. Gre za boj zoper ovire, ki so ljudem nesprejemljive. Ki jih nočejo. Ki jih celo sovražijo. In padec teh ovir ljudje razumejo kot Osvoboditev. In kot Svobodo.
Ista zanka kot leta 1968. Ista prevara kot leta 1968. Ista zmota kot leta 1968. Trideset let po padcu Berlinskega zidu še vedno praznujemo iluzijo. Z retoriko izpred treh desetletij. Kot da se ne bi pokazalo, za kaj v postsocializmu dejansko gre. Zanka, prevara in zmota so v tem, da padec osovraženih omejitev in ovir v obeh primerih ni bila Osvoboditev, ki je prinesla Svobodo. Bila je osvoboditev, ki je prinesla novo podreditev. In svoboda, ki je prinesla novo nesvobodo.
Za kakšno podreditev in nesvobodo gre, je po številnih analizah postsocializma vsaj strokovno jasno. Konec socializma je res prinesel osvoboditev od socializma, vendar je obenem prinesel podreditev neoliberalnemu kapitalizmu. Katera podreditev je hujša, ostaja odprto vprašanje. Svoboda, ki jo je prinesel konec socializma, je zahodni tip parlamentarne svobode. Ki tako kot sleherni tip svobode vključuje tudi posebni tip nesvobode. In ki enako, kot je bilo to značilno za socializem, samo lastni tip svobode razume kot pravo svobodo. Oziroma kot Svobodo.
Zato je to, da ob obletnici padca Berlinskega zidu praznujemo obletnico Svobode, Osvoboditve, Demokracije, čisti primer zaslepitve. Zaslepitve v zvezi z resnico o tem, kaj se je dogajalo. In kaj se dogaja. Kar je prav tako primer dekontekstualizirane ideologije. Ideologije zato, ker ne upošteva dejstev. Dekontekstualizirane zato, ker ne upošteva konteksta. Tako kot je primer dekontekstualizirane ideologije večina današnjega feminizma.
Padec Berlinskega zidu je bila zgodovinska odstranitev še zadnjega sistema, ki je kapitalizmu preprečeval, da bi postal globalen. Po padcu socializma pa je to dejansko postal. Ko je kapitalizem postal formalni družbeni ustroj nekdanjih socialističnih družb, je dosegel to, kar je moral: zrušil je družbeni ustroj, ki mu je preprečeval dostop do (socialističnih) trgov, ki so bili ob koncu 20. stoletja zanj vitalnega, preživetvenega pomena. Hkrati pa je to kapitalizmu omogočilo, da postane globalna ideologija. Globalni ideološki način razumevanja sveta. In zgodovine. Še posebej zato, ker je bil ta sistem na socialističnem Vzhodu razumljen kot Osvoboditev. Kot Svoboda.
Posnetki iz Berlina leta 1989 nezmotljivo spominjajo na tiste iz Pariza leta 1968. Gre za boj zoper ovire, ki so ljudje nočejo. Celo sovražijo. In padec teh ovir ljudje razumejo kot Osvoboditev. In kot Svobodo. Zmota in prevara. In čeprav je jasno in razumljivo, kako in zakaj je bil današnji neoliberalni potrošniški kapitalizem trideset let nazaj razumljen kot alternativa, ki je pomenila Svobodo in Osvoboditev, pa je problematično, da danes, tri desetletja po padcu Berlinskega zidu, še vedno praznujemo iluzijo izpred treh desetletij. Z govorjenjem izpred treh desetletij. Z retoriko izpred treh desetletij. Kot da se v zadnjih treh desetletjih v postsocialističnih družbah ne bi pokazalo, za kaj v postsocializmu dejansko gre. In kaj je postsocializem nekdanjim socialističnim družbam dejansko prinesel.
Postsocializem je nekdanjim socialističnim družbam prinesel preobrazbo v nov tip kolonij, ki sem jih v Zablodah postsocializma poimenovala neoneokolonije. Prinesel jim je nov tip podreditve in izkoriščanja, značilen za te kolonije. In za sodobni neoliberalni globalni kapitalizem sploh. Ki je znan tudi kot strukturni genocid. In z njim povezane tipe izkoriščanja. Ki daleč presegajo socialistične tipe izkoriščanja. Prinesel je nov tip nesvobode. Ki se imenuje zahodna svoboda. Nov tip nedemokracije. Ki se imenuje zahodna demokracija. Skratka, prinesel je nov socialni, ekonomski in politični ustroj, ki življenja prebivalcev v nekdanjih socialističnih državah ni nujno v vseh pogledih spremenil na bolje. Čeprav jih na določenih področjih je. Kot jih je na določenih področjih spremenil na slabše. Na veliko slabše.
Zato se zdi, da je obletnica padca Berlinskega zidu v resnici priložnost za realistično oceno zmote, ki je bila s tem padcem povezana. To bi pričakovali tudi od vseh vsaj malo resnih medijev. In je priložnost za upor zoper nove omejitve in zidove, ki jih je ta padec ljudem v postsocialističnih družbah prinesel. Te omejitve se imenujejo med drugim izkoriščanje. Revščina. Brezposelnost. Nedemokracija.
Ter predvsem naivno enačenje svobode z izbiro. Z izbiro Zahoda. In vsega zahodnega.
* Prvotno objavljeno na Fokuspokusu.
