Vojislav Bercko
Islamska republika Iran se po petkovih parlamentarnih volitvah vrača tja, kjer je bila desetletja - pod vladavino konservativcev na (skoraj) vseh ravneh. Konservativni blok na čelu z vsemogočnimi verskimi voditelji iz mesta Kom je državi zavladal vse od islamske revolucije in strmoglavljenja šaha reze Pahlavija leta 1979. Le redka so bila obdobja, ko je rahlo spustil oblast iz rok. Eno obdobje se pravkar končuje; štiriletna parlamentarna vladavina reformistov na čelu s predsednikov Hasanom Rohanijem bo šla v zgodovino kot obdobje vzponov in padcev. Mnogi si jo bodo žal zapomnili povsem po neuspehih.
Iran se je leta 2011 uspešno izognil arabski pomladi, ki je številnim državam severne Afrike in Bližnjega vzhoda namesto demokracije prinesla vojne in še več tiranije. Toda tudi v Iranu so ljudje hlepeli in še hlepijo po več svobode in (pre)več so upali v reformiste. Ti so s sklenitvijo tako imenovanega iranskega jedrskega sporazuma poleti 2015 res storili skoraj nepredstavljiv korak naprej - z večnimi sovražniki, kot mnogi vidijo v Teheranu in drugod vlade Združenih držav Amerike in Velike Britanije ter drugimi svetovnimi velesilami (vključno z Evropsko unijo) so izpogajali dogovor, ki je predvideval odpravo desetletja trajajočih gospodarskih sankcij v zameno za zamrznitev iranskega (civilnega) jedrskega programa. Niti besnenje Izraela, češ da iranske oblasti pod krinko mirnodobnega bogatenja urana v znanstvene in medicinske namene ustvarjajo jedrsko orožje, ki je omajalo tedanjega ameriškega predsednika Baracka Obame, da ne bi sklenil sporazuma. Zdelo se je, da se na večno nemirno bližnjevzhodno-azijsko območje vrača upaje v mir.
Zmaga konservativcev v Iranu lahko pomeni tudi korak naprej, ne le nazaj
