(BRANJE SLO30) Prišel čas je krog božiča

"Prišel čas je krog božiča" je o takih decembrskih časih nekoč zapisal Josip Murn, pesem pa je sklenil z verzom "z žalostjo, bledo nevesto, ah, živeti sem začel". Če drži, da na svetu ni nič novega, bi rekel, da se v današnjih decembrskih časih ljudje res počutijo kot melanholični Murn pred sto dvajsetimi leti. Ko po medijih, telefonskih pogovorih, kontaktnih oddajah, mailih poslušam ljudi okoli sebe, opažam, da pa ljudje niso melanholični kot mladi pesnik moderne, ki je umrl v enaindvajsetem letu, ampak so zelo jezni. Jezni na Kitajce, ki so spustili virus iz laboratorija, jezni na domačo vlado, vlada je jezna na medije in jih špeca v Bruslju, jezni so na nacionalni institut za javno zdravje, jezni na jeznega Janšo, na politiko kar povprek, na koalicijo in opozicijo, jezni na ukrepe, na Jelka Kacina, Orbana, Hrvate, Trumpa … Mladi skakalec je jezen na trenerja, delavci na delodajalce, bolniki na zdravnike, uslužbenci na sistem in bodo štrajkali … Nekateri so jezni na lastne družinske člane in jih prebutajo, drugi pa tudi sami na sebe … Ali pa jezni kar na celi svet. Če bi danes Minatti deklamiral "Nekoga moraš imeti rad", bi ga najbrž s kolom po glavi. In, če bi Cankar vzklikal "O, domovina, ti si kakor zdravje!", najbrž ne bi boljše odnesel. Nekateri menijo torej: Bolj se bom jezil, bolj bom preklinjal, bolj grozil, prej bo konec hudega. Vseeno pa razen zares neodgovornih tičev ljudje v glavnem ubogajo stroga navodila, zlasti, ker nas oblast poziva, da je treba nedisciplinirane individuume prijaviti. Seveda je prav, da se popolnoma ne predamo in ne rečemo le, bo kar bo, ampak malo je pa že treba ubogati.

Reče Janša, da je šansa

Priznam, da sem se samokritično vprašal, ali res ubogam dovolj, kaj v tej krizi naroči vlada in kar reče Janez Janša, predsednik te korona vlade. Ali presedim dovolj časa na kavču pred televizorjem, kakor je naročil? Ali poslušam in razumem navodila? Sedem in rečem, jaz pa se ne bom jezil kakor drugi in bom na kavču prikimal ukazom, vladi, Kacinu … Zato se zelo varujem, da ne bi slučajno gledal slovenskih razvedrilnih oddaj, kaj šele zabavnih nadaljevank, saj bi se lahko ujezil namesto smejal. Raje pogledam kak film, oddajo o knjigah in, priznam, nogometne tekme, kadar igra NK Maribor, ali smučanje, kjer me kak Kranjec zelo razveseli, četudi ni Štajerec, ampak Kranjec. Vmes seveda opazim, da so tudi kulturniki zelo jezni. Priznam, televizija me po svoje vseeno dodatno razveseli, saj vidim, da ni tako hudo, ker vsakih pet minut prekinjajo tekme, filme, pogovore za naše oglase ali naše sponzorje in ponujajo in ponujajo lidlove, merkatorjeve, šparove, merkurjeve povsem poceni in nadvse odlične proizvode, saj smo vendar sredi blagostanja, finančnih presežkov, dvigov plač … Obenem dvigajo slovenski patriotizem s čistokrvno slovensko svinjino in perutnino, od katere dobimo potem čistokrvno slovensko greznico, s katero ihanski prašičerejci potem zalivajo slovenske kočevske jame … Če pa grem mimo televizorja zjutraj, se čudim, kako neprestano izbrano kuhajo in pomerjajo butične obleke, vmes pa po novem plešejo, otroci pa ganljivo pojejo. Tako da je vsaj v dobršnem delu televizijskega časa ne le vse v redu, ampak v pravem potrošniškem razcvetu. Jingle bells, jingle bells, in rečem, da Murnova melanholija in slovenska jeza vseeno nista premagali reklamnega blagostanja. Ko pa je konec tega blagostanja in potrošniške fatamorgane, navadno nastopajo v tarčah in odmevih politiki, tedaj pa seveda spet ubogam predsednika vlade in ne poslušam več tendencioznih rdečih protivladnih oddaj in se vrnem h knjigam. Ne, vendar še počakam predsednika države Boruta Pahorja, ki res ganljivo poziva Šarca in Mesca, naj končno vsaj zaradi krize vzljubita Počivalška in Hojsa.

Med knjigami se spet počutim srečen, ker sem izpolnil dolžnost do predsednika vlade in njegovih.

Ozri se v gnevu

Če bi lahko še to brala moja mama, bi gotovo rekla: "Tonček, bolj si star, bolj si nor!" In zdaj, ko so me povohala osemdeseta leta, seveda vem, da bi imela prav. Če bi ji rekel, da me je k temu pisanju nagovorila Večerova novinarka Vanessa, bi mama seveda rekla, da ne ve za nobeno Čoklovo ... Sam pa sem vseeno pokimal in rekel ja, predvsem tudi zato, da sam sebi, a tudi drugim rečem, da se ne ponavljajo le občutja in verzi pesnikov, navsezadnje smo začeli z Murnom, ampak da se ponavljata tudi zgodovina in usoda človeštva, ki trenutno gostuje na tem planetu, kjer se hote ali nehote začnejo osemdesetletniki zavedati, da se njihovo gostovanje na vedno bolj majhnem planetu izteka in da so morda obup, gnev in jeza nad boleznijo in umiranjem malo pretirani. Seveda bi tudi jaz rad še naprej bral, pisal, gledal tekme, lovil ribe in v gledališču ploskal Mojci in Urški. Toda če pomislim, smo ga v moji generaciji še dobro odnesli. Murn in Kette in Kosovel in Kajuh itd. itd. so umirali, ko so presegli dvajset let, mnoge podobne bolezenske epidemije so pobirale vsevprek, od kug, koler, tifusa, aidsa …, kakšne gripe, škrlatinke, davice pa še zlasti otroke. Tisti, ki tudi meni v gnevu in kriku govorijo o zaroti "vladajočih" in bogatih na svetu, ki da se hočejo znebiti predvsem starcev, da ne bodo s penzijami vsega požrli vnukom in uničevali družbe, naj vzamejo kakor jaz v roke knjigo Kuga Alberta Camusa ali Esej o slepoti Joseja Saramaga (in še in še), pa bodo pač spoznali, da je redkokateri generaciji na tem svetu prizaneseno. Nas je pač zdaj doletelo. Tudi Shakespeare je vzkliknil, "Ako bo zdaj, ne bo pozneje, če bo pozneje, ne bo zdaj, pripravljen bodi, to je vse …"

Pa nekdaj ni bila taka gneča na svetu, kot je zdaj, in bo kmalu še večja. Včasih pomislim, da kravje ali kokošje gripe ni bilo, ko se je deset krav paslo na velikih travnikih in deset kokošk na dvorišču, zdaj pa, ko je dvesto kokošk pod žarnicami v majhnem oddelku hleva, se pač prej zgodi; če ne zdaj, pa se bo pozneje, pripravljeni pa nismo nikoli. No, danes vsaj ne govorimo na veliko, da je to Božja kazen. Zakaj sem vse to napisal? Ker sem prepričan, da so gnev, jeza, novo sovraštvo zaradi hudih časov in epidemije malodane odveč. Naslov ene od dram v prejšnjem stoletju je bil na primer Ozri se v gnevu. Poskusimo se brez gneva ozreti okoli sebe. Navsezadnje - nekoga moraš imeti rad.