(BRANJE) Zadnja klofuta vodstvu Gorenja

Počasi, iz meseca v mesec, so v Gorenju padali stereotipi. Sinonime za najboljše, najbolj poslovno uglajene in strokovne so zamenjale besedne zveze, kot so težave z likvidnostjo, kadrovski presežki, izguba. Pravzaprav je bil prvi signal, da v Gorenju ni vse tako bleščeče, kot je videti navzven, podan že vsaj leta 2016, ko je japonski gigant Panasonic odstopil od namere prevzema Gorenja. Ta je namreč takšno odločitev sprejel po skrbnem notranjem pregledu podjetja, torej ko je videl vse njihovo "drobovje", vse njihove poslovne skrivnosti, vsa skrita dejstva o podjetju.
Ves zunanji blišč je Gorenje očitno (pre)drago stal. Prezadolževanje, tudi v obliki izdaje obveznic in z mnogimi drugimi načini, se je kopičilo in slednjič pokopalo tudi Gorenje. Edina rešitev (sicer nikoli direktno izrečena) je bila prodaja celotnega podjetja bogatim tujcem. To je bila prva klofuta dolgo spoštovanemu vodstvu, čeravno je slednjemu s svojo močno promocijsko službo negativni vidik prodaje tujcem uspelo nekako relativizirati. Kot vedno. Kot tudi takrat, ko je prodaja Panasonicu padla v vodo in bi se lahko pri delničarjih že prižgali vsi rdeči alarmi. Redki so bili tisti, ki so pred enim letom opominjali, da prodaja Hisensu ne prinaša le javno mnogokrat izpostavljenih prednosti pri skupni nabavi, skupnih trgih, razvoju in drugih sinergijskih učinkih. Mnogim se je takrat zdelo spodbudno tudi, da so novi lastniki obdržali nekdanje vodstvo. Videti je celo bilo, da je nekdanji prvi mož Gorenja Franjo Bobinac napredoval v "predsednika kolegijev direktorjev", dejansko pa so ga novi lastniki vedno bolj odmikali od dogajanj v Velenju ter njemu in njegovi ožji vodstveni ekipi nove pisarne določili v Ljubljani.
V notranjosti podjetja, v proizvodnji, so se najprej začele kazati razpoke v zaupanju domačemu vodstvu. Ob vse pogostejših zastojih v proizvodnem procesu in hkratnih obljubah o novih proizvodnih linijah zaposleni niso bili več pripravljeni poslušati pojasnil nekdanjega vodstva, temveč so se želeli pogovoriti s sedanjimi lastniki. Predvsem so jim bile všeč obljuba slednjih o zmanjšanju srednjega menedžmenta in govorice, da so nekaterim že ukinili individualne pogodbe. Da je vodstveni del podjetja pretiran, so namreč razbrali že iz običajnih dopisov, izobešenih na oglasni deski. Vsak tak dopis je bil v vednost poslan vsaj 40 pristojnim ljudem.