Pandemija je za vse, zlasti ženske, opomnik, da nas tradicionalne ideje varnosti, ki poganjajo orožarsko industrijo, ne morejo zaščititi pred nevarnostmi in izzivi, s katerimi se pogosto soočamo.
Že pred pandemijo je bil delež žensk, zaposlenih v ranljivih gospodarskih sektorjih, prevelik. Hkrati so nosile tudi breme neplačanega skrbstvenega in gospodinjskega dela. S pandemijo covida-19 so se ženske, ki predstavljajo 70 odstotkov svetovne delovne sile v zdravstvu, znašle v prvih bojnih vrstah, četudi so številne druge ženske izgubile vsakdanji kruh in prevzele več gospodinjskega dela.
Pandemija bo še dodatnih 47 milijonov žensk in deklet potisnila v skrajno revščino. Stopnja nasilja v partnerskem odnosu, ki ga večinoma izvajajo moški nad ženskami, je v grozljivi "senčni pandemiji" vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti skokovito narasla. Milijoni žensk se zdaj soočajo z večjim tveganjem pohabljanja spolnih organov, porok v mladoletnosti ali smrti mater, kar bi se lahko preprečilo. Skratka virus je razkril, da razlike med spoloma ne samo vztrajajo, ampak se tudi povečujejo, kar ogroža desetletja napredka, še posebno, če se ženske še naprej izključuje iz oblikovanja odziva na pandemijo.{infobox-quote_full}161283{/infobox-quote_full}
Okrevanje po pandemiji mora pomeniti krepitev socialne in ekonomske varnosti žensk, tudi z večjimi naložbami v zdravstvo, izobraževanje in sisteme socialne zaščite, ki spodbujajo enakost spolov.{api_embed_photo_R30}660885{/api_embed_photo_R30}
Toda varnost in dobro počutje ljudi v preteklosti ni bilo tako pomembno kot ožja, militarizirana ideja "varnosti", zaradi katere odločevalci še vedno porabljajo ogromne količine denarja za ustvarjanje presežnih zalog orožja. Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je na začetku pandemije pozval h globalnemu premirju, vendar se je večina sprtih strani še naprej borila, mednarodna trgovina z orožjem pa je ostala tako aktivna kot kadarkoli po hladni vojni. Kljub temu nas vse to orožje ni približalo miru. Ustvarilo je le nezaupanje, poslabšalo odnose med državami in povečalo svetovne napetosti. Za napredek bo treba sprejeti širšo vizijo varnosti - takšno, ki zmanjšuje odvisnost od vojaške oborožitve, hkrati pa upošteva našo skupno človečnost in priznava opolnomočenje žensk kot ključno gonilo trajnostnega miru in razvoja.{api_embed_photo_L30}660893{/api_embed_photo_L30}
Te ideje niso nove. Združeni narodi so si že ob ustanovitvi kot osrednji cilj postavili zniževanje vojaških proračunov. Kljub temu se temu v zadnjem desetletju posveča vse manj pozornosti. Napihnjeni vojaški proračuni so bili v središču svetovne pozornosti večino hladne vojne. Toda v vseh letih od njenega konca je razmeroma malo ljudi izrazilo zaskrbljenost, ko so se vojaški izdatki več kot podvojili. Leta 2020 so dosegli skoraj dva tisoč milijard ameriških dolarjev, kar pomeni približno 252 ameriških dolarjev na osebo v enem letu. Za primerjavo: v letu 2018 je bilo za dvostransko pomoč porabljenih le slabih 116 dolarjev na osebo, od tega je bilo pičlih 0,2 odstotka neposredno namenjenih organizacijam za pravice žensk - ta delež se v zadnjem desetletju ni spremenil.
Pandemija nam je ponudila redko priložnost, da svoj pristop k varnosti ponastavimo na način, ki spodbuja tudi enakost spolov. Kot dve voditeljici Združenih narodov, ki si prizadevava za razorožitev in enakost spolov, verjameva, da se morajo zgoditi tri stvari.
Prvič: ne smemo se ustrašiti težkih vprašanj. Čigava varnost je zaščitena z modernizacijo ali širitvijo orožja, kot so jedrske bombe, ki bi povzročile katastrofo z nesorazmernim vplivom na ženske in dekleta, če bi jih uporabili? Da bi končali našo svetovno zasvojenost z orožjem, morajo odločevalci uporabiti bolj k človeku usmerjen pristop k varnosti, pri čemer se morajo zavedati, kako države že stoletja stremijo k razoroževanju, da se zaščitijo, pazijo druga na drugo in preprečijo nepotrebno človeško trpljenje. To bo zahtevalo politično voljo in oživitev diplomacije namesto vlaganj v ogromne vojske.
Drugič: glasove, ki pozivajo k prenehanju nebrzdane militarizacije, je treba jemati resno. Številne ženske organizacije že več kot stoletje nasprotujejo neobrzdanim vojaškim izdatkom, medtem ko so bila feministična gibanja ključna za kritično preučitev, ali so naložbe naših vlad v krepitev varnosti dejansko imele nasprotni učinek. One so del večgeneracijskega in večsektorskega pogona sprememb. Ta sporočila moramo slišati glasno in jasno ter ustvariti pogoje za njihovo vključitev v oblikovanje politik.
Tretjič: naši izvoljeni predstavniki morajo nekaj ukreniti, da se preneha zapravljati toliko denarja za orožje. Če naši voditelji namesto tega dajo prednost naložbam v socialno zaščito, kot je enak dostop do kakovostne zdravstvene oskrbe in izobraževanja za vse, nas lahko približajo doseganju ciljev trajnostnega razvoja, vključno z enakostjo spolov. Takšne naložbe je treba gledati takšne, kot so: polog, da bodo naše družbe bolj odporne, enake in varne.
Med 10. aprilom in 17. majem zaznamujemo deseto obletnico svetovnih dni akcije na področju vojaške porabe (angl. Global Days of Action on Military Spending). Vlade bi morale izkoristiti to priložnost in objaviti konkretne zaveze, da bodo začele preusmerjati sredstva v bolj mirno in varno prihodnost, ki koristi nam vsem.
To ni utopični ideal, ampak uresničljiva nujnost.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
