Erjavec na roadshowu, Janša pa si mane žuljave, zgarane roke

Na smeh mi gre, ko gledam standardno in staromodno samoobvladanega, a v izjavah še nikoli tako militantnega Erjavca. Ta zadnja je bila kar močna:

"Ne vlagamo konstruktivne nezaupnice zato, da bi rušili vlado, ampak predvsem zato, da bi zaustavili rušenje države. […] Želimo ustaviti denormalizacijo države in […] zagotoviti normalno delovanje države."

What?

Preferirani alternativni mandatar se je navzel ekstremne govorice Bratovščine sinjega ustavnega galeba. S tem nehote in nevede dokaže, da lahkoda legitimno in upravičeno kritiziranje Janše in janšizma ne seže dlje kot do repetiranja retoričnih radikalizmov, ki žal veljajo za normalo političnega rezoniranja.

Štirje popravki

Že prej je Erjavec govoril o tako imenovani orbanizaciji. Zdaj pravi, da se država ruši. Da ni normalna. Da ne deluje normalno. Ali če že, da deluje abnormalno.

Naj razložim te očitarske metafore in dopovem, da s tem ne bodo zmagali. Karkoli že si sam mislim o Janševi vladi, tukaj je nekaj mojih korektur.

1. Država se ne ruši. Država stoji. Država je v gradnji. Nema odmora dok traje obnova.

2. Država je normalna. Ali lahko nehate s Franz Kafka absurdizmom? This is real life.

3. Država deluje normalno. Ne brez napak, krivic, a z birokratskega stališča normalno.

4. Orbanizacija je samo vljudnjejši levičarski shorthand sinonim za smrt janšizmu.

Kemoterapija

Dopuščam možnost, da mnogim, premnogim ni všeč, kar dela aktualna vlada. Tudi meni ni. Vsaj ne vse. Predvsem mi ni všeč socialna, moralna, pravičniška avra, s katero Janša obseva družbo, kot da bi rabila kemoterapijo.

Dopuščam celo možnost, da gre ta vlada komu na živce. Meni tudi gre. Vsaj včasih. Kar tako. Za hec. Iz kljubovanja in objestnosti in iz principa. Brez artikuliranih argumentov. Državljani nismo dolžni razlagati, zakaj nam gre oblast na živce.

Toda če si lahko navadni civilisti privoščimo ta luksuz, da nam ni treba racionalno ali bog ne daj celo pametno razlagati, zakaj nam gre oblast na živce — zakaj recimo ta ja, neka druga pa ne —, pa si politiki tega ne morejo privoščiti.

Politični bulšit

Še posebej pa si tega ne more in ne sme privoščiti opozicija. Še posebej ne tista opozicija, ki se sredi mandata neke vlade — ki ji je, ironično, sama odstopila manevrski prostor — meni nič, tebi nič odloči, da se bo iz državljanskega, ne toliko političnega obupa zavihtela (nazaj) na oblast.

Erjavcu, Mescu, Tanji in Alenki, Damijanu, Veselu, Cviklu in vsem tem dejanskim in namišljenim žalujočim ostalim polagam na srce, naj se že enkrat zresnijo in nehajo napadati vlado z metaforami, ki nam ne samo nič ne povejo, ampak tudi ne držijo. Naj že enkrat nehajo s prozornim političnim marketingom. S praznimi političnimi slogani. S političnim bulšitom.

Normalna, delujoča in stabilna

Ponavljam: država se ne sesuva, država je normalna, država funkcionira. Slovenija je trenutno pač pod oblastjo desnice in pridruženih oportunistov, v katere ne bi smel nihče iz opozicije vreči kamna prvi!

To je dejstvo. Kot je tudi dejstvo, da Slovenija kljub temu ostaja normalna, delujoča in stabilna.

Slovenija je pod oblastjo desnice in/ali konservativcev, zato je politika pač desničarska in konservativna. Kakšna pa naj bo. Menda ja ne pričakujete, da bo pod oblastjo desnice in konservativcev politika levičarska in naprednjaška?

Jaz bi tudi raje živel v državi — v tem smislu, da se ne bi zdaj na stara leta selil —, kjer nas vladajoča stranka ne bi obsevala s socialno, moralno, pravičniško avro, kot da rabimo socialno preporodno kemoterapijo.

Ne bom pa zato bíl plat zvona, da se država ruši, da je abnormalna in da ne funkcionira. Problem je samo vlada, ki mi slučajno gre na živce.

Nočemo. Hočemo.

Če se opozicija hoče polastiti oblasti na legalen, četudi nespreten, politično smešen in smešno nepolitičen način, potem naj zainteresiranim državljanom naredi uslugo in neha govoriti v šifrah, beri: pretiranih metaforah, hiperbolah. Naj skratka neha nakladati.

In če opozicija hoče do tega po bližnjici, brez uradno, številsko izmerjene podpore ljudskega glasu, naj se še bolj potrudi, da bo jasno in glasno povedala naslednje:

1. Nočemo policijske ure. Hočemo pameten lockdown po meri zdravega, ne okuženega človeka.

2. Nočemo zaprtih šol in šole na daljavo. Hočemo, da se obvezno precepi vse učitelje.

3. Nočemo prisilnega upokojevanja. Hočemo delati do 75. leta, če nam paše in če smo fit.

4. Nočemo neoliberalne kulturne politike. Hočemo socialno, transferno kulturno politiko.

5. Nočemo sick alt-right medijev. Hočemo svobodno in razkošno subvencionirano STA in RTV.

6. Nočemo Janševih, Hojsovih, Mahničevih tvitov. Hočemo vlado, ki ne bo srala na Twitterju.

7. Nočemo orbanizacije. Hočemo merkelizacijo, makronizacijo ali jacinda-ardernizacijo.

8. Nočemo desničarske, tradicionalne, ruralno zagovedne vlade. Hočemo fancy multi-kulti.

Ali kaj takega. Konkretnega. Predlagam, stiliziram, ugibam. Nisem jaz kandidat, Erjavec je kandidat. To niso nujno moje želje in predlogi. (Katere so, je anybody’s guess.)

Degradacija politike

Za konec pa še nekaj.

Erjavčevo napovedovanje, zavlačevanje, sprenevedanje in vlaganje konstruktivne nezaupnice je popolna politična blamaža. To bo opoziciji vzelo še zadnje preostanke kredibilnosti, državljane same — tiste, ki niso za to vlado — pa demoraliziralo in demotiviralo.

Česa tako bednega, kot je (bilo) Erjavčevo snubljenje poslancev SMC, na parlamentarnem in vladnem parketu še nismo videli. To je ultimativna degradacija politike kot častivrednega poklica in zloraba zaupanja volilcev. In državljanov nasploh. Pa ne samo tistih, ki levice niso in ne bi volili, temveč tudi tistih, ki jo pod določenimi pogoji bi.

Erjavec se gre nekakšen roadshow. Hodi na sestanke in pred kamere in pošilja pildke v parlament. Morda pa bo kaj ratalo. Treba je pač biti zraven in vzdrževati prezenco. Šel je vložit nezaupnico s podpisi 43 poslancev. Tata-mata. Od koga bo dobil in ali bo sploh dobil vsaj še tri glasove, ne ve nihče. Najbrž niti on sam ne.

Janšo vse to zagotovo spravlja v dobro voljo, zraven pa si mane žuljave, zgarane roke.

* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.