Evforija in malce mačka

Joj, kako pridna, ubogljiva in ponižna je morala biti neodvisna in svobodna deželica Slovenija, da ji je uspelo v slabih 13 letih prilesti iz brezbožne mačehe Jugoslavije v božjo mater Evropsko unijo! Danes bi taka izjava utegnila požeti nekaj muzanja, konec aprila 2004 pa nikakor. Splošno vzdušje v Bruslju je bilo evforično. Z nekaj zamere, ker naše države niso vključili že kak mesec prej in same, kot bi si menda zaslužila, ampak so jo 1. maja ob 00.00 sprejeli v največjem širitvenem paketu doslej, skupaj z "višegrajskimi" in baltskimi državami nekdanjega vzhodnega bloka. No, vsaj iz bivše Juge smo bili prvi in do takrat edini. Kot na silvestrovo so se odštevale sekunde do polnoči, pokali šampanjci, bliskali ognjemeti in doneli vzneseni govori o (evropskem) bratstvu in enotnosti ...
Osrednje slavje je potekalo na glavnem trgu sredi Bruslja, uradne prestolnice Belgije in (ne)uradnega glavnega mesta EU. Ki je bil tisto leto - logično - cilj Večerovega prvomajskega izleta. Na poti smo v Strasbourgu obiskali še Evropski parlament. Pred vhodom nas je prijazno nagovoril in z nami poklepetal tedanji hrvaški premier Ivo Sanader (kasneje obsojen zaradi korupcije), morda malo jezen, ker oni še niso bili v EU. Toda glavni cilj je bilo vsesplošno ljudsko rajanje na trgu ob evropski četrti in tam okrog. Seveda je svojo vlogo odigral tudi mali Julien, slavni kipec lulajočega dečka. Ves dan pričakovanja velike širitve je bil maneken za narodne noše novih članic, nazadnje za slovensko. Pa ni bil jezen.