Fraza "ustvarjanje držav" je nenadoma postala nepriljubljena, zlasti v ZDA. Travma zaradi ameriškega poraza v Afganistanu je sprožila paničen odmik od koncepta, ki je bil dolgo časa osrednji del ameriškega razmišljanja o varnosti. Po terorističnih napadih na ZDA 11. septembra 2001 je na splošno veljalo, da je bil vdor v Afganistan nujen, da bi uničili tamkajšnja oporišča Al Kaide. Ti napadi so nato sprožili tudi širša prizadevanja, da bi po vsem svetu odpravili območja, ki jih nihče ne upravlja in bi zato lahko postala platforme za mednarodni terorizem.
Z evropske perspektive "ustvarjanje držav" ni bil nikoli ustrezen izraz. Ker imajo države veliko različnih oblik, je prava vloga ustvarjanja držav zagotoviti, da bodo posamezna ozemlja upravljana na razumen in učinkovit način. To se je nedvomno zgodilo tudi v Afganistanu, potem ko so ZDA strmoglavile talibanski režim, kakršen je pač bil. Od vzpostavitve novih vladajočih struktur je bilo namreč odvisno, ali se bodo Al Kaida in druge ekstremistične skupine vrnile. Že od samega začetka je veljalo, da ni razlike med protiterorističnimi operacijami in ustvarjanjem držav.
Nekdanji ameriški predsednik George W. Bush v svoji avtobiografiji zgovorno piše o strateških interesih, ki so vodili ZDA, da so "Afganistancem pomagale zgraditi svobodno družbo", da bi iz njihove države pregnale skrajneže in hkrati zagotovile "obetavno alternativo viziji skrajnežev". Problem misije v Afganistanu, ki je potekala pod vodstvom ZDA, niso bili njen cilj ali ambicije, ampak prej njena slabo zasnovana realizacija in pomanjkanje strateške potrpežljivosti pri njenem izvajanju.
Ameriški predsednik Joe Biden pa je odkrito obsojal ameriške "večne vojne", ko je zagovarjal svojo odločitev, da iz Afganistana umakne prav vse ameriške vojake. Toda resnica je, da dve desetletji nista ravno veliko, ko gre za vzpostavljanje legitimnih in verodostojnih institucij. V enem od ključnih ameriških poročil o misiji v Afganistanu na primer piše, da bi "lahko to misijo prej opisali kot dvajset enoletnih prizadevanj za obnovo kot pa dvajsetletno prizadevanje". Na koncu je politična volja za nadaljevanje teh prizadevanj usahnila in država je bila dejansko vrnjena talibanom.
Iz polomije v Afganistanu se bomo morali še veliko naučiti in nedvomno bodo o tem še leta potekale ostre razprave. Toda že zdaj bi moralo biti jasno, da bi bila opustitev vseh prizadevanj za vzpostavitev stabilne oblasti in državnih struktur na nestabilnih in konfliktnih območjih sveta najhujša strateška napaka. Kajti če območja, ki jih nihče na upravlja, preprosto ignoriramo, se težave, ki se pojavijo tam, neizogibno razširijo čez njihove meje, čemur smo bili priča že tolikokrat. Tveganje na koncu nosimo čisto vsi.
Terorizem je samo ena od težav, ki izvirajo iz propadlih držav in regij brez uprave
S tem ne namigujem, da bi morali kontinuirano izvajati operacije, kakršna je bila tista v Afganistanu. Daleč od tega. Toda hkrati ne bi smeli zaiti v drugo skrajnost in biti povsem nedejavni. Da bi nam uspelo, morajo biti operacije, katerih namen je ustvarjanje držav, dolgoročno zasnovane, zanje morajo biti na voljo vsa potrebna sredstva, potekati pa morajo pod političnim vodstvom in ne vojaškim. Ker Nato očitno odstopa od vseh ambicij, ki jih je nekoč imel v zvezi s tem, je zdaj morda dober trenutek za premislek o tem, ali bi bili sposobni to vlogo prevzeti ZN. V okviru obsežne študije, ki jo je leta 2005 opravilo podjetje RAND, so strokovnjaki preučili številne zgodovinske zapise in sklenili, da so operacije ZN, katerih cilj je bilo ustvarjanje držav, bolje dokumentirane kot tiste, ki so potekale pod vodstvom ZDA. A tudi misije pod vodstvom ZN se soočajo z velikimi izzivi. V Demokratični republiki Kongo je od razglasitve njene neodvisnosti naprej potekala že cela vrsta misij ZN. V Južnem Sudanu bo verjetno nujna večletna okrepljena prisotnost ZN. Tudi v Somaliji cilj še ni povsem dosežen, medtem ko se misije ZN in druge misije v Maliju in nemirni afriški regiji Sahel soočajo z vse slabšimi varnostnimi razmerami.
Toda brez mednarodnih prizadevanj bi bilo stanje na teh območjih veliko slabše, kot je zdaj. Posledice tamkajšnjega kaosa in brezupa za regionalno in globalno varnost bi bile grozljive. Terorizem je samo ena od težav, ki izvirajo iz propadlih držav in regij brez uprave. Vakuum, v katerem bi morale biti temeljne državne institucije, zapolnijo tam kibernetski kriminal, tihotapljenje divjih živali, nezakonito rudarjenje, trgovina z orožjem in druge škodljive aktivnosti. In spričo pandemije covida-19 bi se morali zavedati, da lahko ta območja postanejo tudi žarišča nenadzorovanega širjenja novih nalezljivih bolezni.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
