Amerika je nazaj. To je bilo glavno sporočilo ameriškega predsednika Joeja Bidna med njegovim prvim potovanjem v tujino po januarskem začetku mandata. A čeprav se je Biden pridružil številnim svetovnim voditeljem - bil je podpredsednik v administracijah Baracka Obame -, pretekle ameriške politike morda ne bodo imele takšne priložnosti za povrnitev. Danes živimo v drugačnem svetu kot pred nekaj leti. Geopolitične napetosti se stopnjujejo, sodelovanje pri skupnih izzivih pa je nujnejše kot kadarkoli prej. Zlasti Kitajska kot svetovna velesila v ZDA sproža globoke, skoraj eksistencialne strahove, ki na novo ocenjujejo politiko.
Primerjava med začasnimi strateškimi smernicami državne varnosti Bidnove administracije, objavljenimi marca, in strategijo nacionalne varnosti za leto 2015, ki je bila izdana, ko je bil Biden še podpredsednik, daje vpogled v logiko ponovnega ocenjevanja. V strategiji za leto 2015 je bila Kitajska deležna precejšnje pozornosti, pri tem pa je bilo še ugotovljeno, da bodo ZDA "pozorno spremljale" državno "vojaško modernizacijo in širitev v Aziji".
Toda najnovejše smernice postavljajo v središče ameriško "naraščajoče rivalstvo" z "vedno bolj trdno" kitajsko fronto - in predlagajo strategijo za uresničitev smernic. V dokumentu je še zapisano, da bo "ta program okrepil naše trajne prednosti in nam omogočil, da prevladamo v strateški konkurenci s Kitajsko ali katero koli drugo državo". Bidnova administracija ima prav, da si prizadeva za okrepitev ameriške gospodarske konkurenčnosti in krepitev njene infrastrukture ter človeškega kapitala. To je v interesu celotnega sveta. Če pa želijo ZDA učinkovito konkurirati Kitajski, bodo morale pogledati daleč čez svoje meje in daleč v prihodnost. Trenutno je ameriško-kitajsko tekmovanje vidno predvsem na gospodarskem področju, saj kitajski BDP še naprej raste, njeni voditelji pa odločno krepijo vedno globlje trgovinske in naložbene vezi z državami in regijami po vsem svetu. Kitajska je že trgovska velesila, saj več kot sto držav z njo trguje vsaj dvakrat več kot z ZDA.
Kitajski voditelji razumejo ključni pomen trgovinskih povezav svoje države za njeno globalno moč
Določanje političnega vpliva države precej prispeva k temu, v kolikšni meri se Kitajska širi in utrjuje svojo trgovinsko prevlado. In če bodo nedavne smernice Bele hiše kaj pokazale, se bo Kitajska soočila z razmeroma malo ovirami pri doseganju svojih ciljev. Leta 2015 so imele ZDA v prihodnost usmerjeno trgovinsko politiko, ki si je prizadevala oblikovati globalni trgovinski sistem prihodnosti. Nacionalna varnostna strategija je na primer priznala, da bodo pobude, kot sta Transpacifiško partnerstvo (TPP) in Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (TTIP), omogočile ZDA, da postavijo "najvišje svetovne standarde na področju delovnih pravic in varstva okolja", odstranijo ovire za ameriški izvoz in postavijo ZDA "v središče območja proste trgovine, ki zajema dve tretjini svetovnega gospodarstva". Danes ne obstajata niti TPP niti TTIP - vsaj ne z ZDA kot članico. Vizijo Obamove administracije za globalni trgovinski sistem je administracija Donalda Trumpa s svojo merkantilistično trgovinsko filozofijo razbila na koščke. Toda resnično razočaranje je, da Biden tega ne želi oživiti. Namesto tega se zdi, da se njegova administracija ukvarja z obrambnim pristopom do trgovine, ki je usmerjen v preteklost – s takšnim, ki je precej bolj podoben Trumpovemu kot Obamovemu.
Da, na turneji po Evropi so se Biden in voditelji Evropske unije dogovorili o petletnem premirju v 17 let trajajočem trgovinskem sporu zaradi subvencij za proizvajalce letal. A Trumpovih carin za evropsko jeklo in aluminij Biden ni preklical. Biden in njegovi evropski kolegi pravijo, da si "prizadevajo" za dogovor, a tudi če ga dosežejo, ne bo odseval ničesar, kar bi bilo podobno viziji in ambicijam, s katerimi sta se obe strani ukvarjali med pogajanji o TTIP leta 2015.
Ko gre za trgovino, ZDA nikakor niso "nazaj". In Kitajska ne izgublja časa, da bi izkoristila to situacijo in še povečala svoj trgovinski vpliv, ki je imel že zdaj ključni pomen pri oblikovanju največjega sporazuma o prosti trgovini na svetu - regionalnega celovitega gospodarskega partnerstva 15 azijsko-pacifiških držav. Kitajska je izrazila tudi namero, da se bo pridružila celovitemu in naprednemu sporazumu o čezpacifiškem partnerstvu, ki ga je po odhodu ZDA iz TPP vzpostavilo enajst držav. V začetku tega meseca so se člani sporazuma o čezpacifiškem partnerstvu (CPTPP) dogovorili o začetku pristopnih pogajanj z Združenim kraljestvom. Tudi EU, ki s temi državami sklepa trgovinske sporazume, bi morala razmisliti o pridružitvi paktu.
Kaj bo s stalnimi trgovinskimi prizadevanji Kitajske, bomo še videli. Jasno pa je, da kitajski voditelji razumejo ključni pomen trgovinskih povezav svoje države za njeno globalno moč. Ameriški voditelji se morajo te lekcije še naučiti tako v dobro Američanov kot Evropejcev.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
