Kakšna bi lahko bila prihodnost Rusije, ki je zaradi vojne, v katero jo je pahnil njen predsednik Vladimir Putin, močno prizadeta in oslabljena? Verjetnih scenarijev je več, od tistega, da bi se lahko na oblast prigrebel kak nepopustljivi varnostni svetovalec, kot je na primer Nikolaj Petrušev, do tistega, da bi lahko volitve dobil kateri od disidentov, denimo Aleksej Navalni. Toda nekaj je gotovo: Putinov režim te vojne ne bo preživel.
Že res, da Putinova tako imenovana vertikala moči obsega mnoga gospodarska in politična področja, vendar je popolnoma odvisna od strogega nadzora z vrha. Celotna struktura se bo začela krhati, ko bo ta nadzor oslabljen in bodo začele različne skupine z različnimi interesi taktizirati, da bi si po njenem neizogibnem sesutju prigrabile čim več oblasti. Največja prednost tega sistema – popoln nadzor od zgoraj navzdol – bo zato postala tudi njegova največja šibkost.
Takoj po Putinovem odhodu bodo v Rusiji znova nastopili "težavni časi", ki se v tej državi očitno radi ponavljajo. Toda za zdaj še ni mogoče reči, katere politične sile bodo prevladale po njegovem padcu. Sam menim, da nihče ne bo preveč naklonjen nadaljevanju Putinove ponesrečene pustolovščine v Ukrajini. Putin je sam začel to vojno in vemo, da nad tem niso bili preveč navdušeni niti najvišji ruski varnosti funkcionarji. To je bilo očitno že med zloglasnim, na televiziji predvajanim zasedanjem ruskega varnostnega sveta, ki je bilo 21. februarja 2022.
Podpora ruske javnosti Putinovi vojni tudi po letu dni neusmiljene represije in propagande ostaja mlačna, medtem ko javnomnenjske raziskave nakazujejo, da je večina Rusov naklonjena mirovnim pogajanjem. Takojšnja ustavitev vojne bo morala biti prioriteta vsakega voditelja ali stranke, ki bosta na oblasti nasledila Putina.
To seveda ne pomeni, da bo prekinitev spopadov, kaj šele vrnitev na status quo ante oziroma na stanje, kakršno je bilo pred invazijo, lahka naloga. Neizogibno se bodo oglasili tudi ljudje, ki bodo pozivali k bolj agresivni imperialistični agendi in se bodo obupano trudili prevladati, ker se bodo bali za svoje življenje ali vir prihodka. A pred njimi je težek boj, saj javnost nedvoumno podpira konec vojne, Putinova vertikala moči razpada, v represivnem aparatu Kremlja pa vlada kaos.
Obstaja veliko razlogov, da lahko sklepamo, da elite znotraj ruske vladajoče strukture že diskretno proučujejo, kakšne so možnosti njihove države po padcu Putina
Poleg tega se v težavnih časih vedno pojavijo zahteve po bolj reprezentativnem upravljanju. V zadnjih desetletjih carizma so denimo prevladovali pozivi k prehodu na demokratično ureditev, podobne projekte pa so uresničevali tudi v letih po zlomu Sovjetske zveze. Nobenega razloga nimamo, da bi mislili, da bo tokrat drugače. Res pa ni preveč verjetno, da se bo ruska demokratična opozicija iz zapora ali izgnanstva zavihtela naravnost na oblast.
Vendar to ne pomeni, da lahko to gibanje zanemarimo. Navalnemu je tudi v zelo represivnih in nepoštenih okoliščinah na referendumu uspelo osvojiti 20 do 30 odstotkov glasov, podpora mladih in urbanih volivcev temu opozicijskemu voditelju pa se je medtem še povečala. Novice in poročila o tekočih dogodkih na njegovem kanalu na youtubu spremlja več deset milijonov ljudi. Ta številka je še veliko večja, če prištejemo tudi druge neodvisne medije.
Eden od skrajno malo verjetnih razpletov je razpad Ruske federacije. Putinov režim je v okviru svojih prizadevanj, da bi pridobil podporo za vojno, ta scenarij predstavil kot nedvoumen cilj Zahoda. Toda v resnici si Zahod niti malo ne želi, da bi se to zgodilo. Ko je Čečenija leta 1991 razglasila neodvisnost, ni bilo opaziti nikakršnih znakov, da jo zahodne vlade podpirajo. In čeprav vprašanje Čečenije ostaja sporno, ne bomo nikoli dočakali, da bi Zahod priznal čečensko neodvisnost.
Enako neutemeljene so špekulacije o neodvisnosti ruskega Daljnega vzhoda in Sibirije. Spomnimo se samo velikih javnih protestov leta 2020 v Vladivostoku. Med množico so tedaj plapolale beloruske (opozicijske) in ukrajinske zastave kot simboli demokracije; toda protestniki si niso delali utvar o tem, da bi lahko to ogromno, redko naseljeno območje blizu Kitajske kdaj postalo neodvisna država.
Kakorkoli že, obstaja veliko razlogov, da lahko sklepamo, da elite znotraj ruske vladajoče strukture že diskretno proučujejo, kakšne so možnosti njihove države po padcu Putina. Ker bodo naslednje ruske predsedniške volitve že leta 2024, je politična prihodnost države legitimna in urgentna tema za razprave.
A na koncu bodo o usodi Rusije odločali njeni prebivalci. Njihova naloga je, da sprožijo spremembo režima. Toda to ne pomeni, da Zahod ne bi smel vplivati na razplet situacije. Ravno nasprotno, zahodni oblikovalci politik bi morali poiskati načine, na katere bi lahko ustvarili pogoje in spodbude za to, da bodo v Rusiji prevladale bolj demokratično usmerjene sile. Putin ni nesmrten – in tudi njegova politična šibkost je iz dneva v dan bolj očitna.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
