(GLOBALNA ARENA) Večno upanje arabske pomladi

Arabska pomlad, ki se je začela 17. decembra 2010, je desetletje pozneje še vedno nekoliko neprijetna tema. Redko kdaj se je tak naval upanja končal s tako velikim razočaranjem - in povzročil tako globoko zmedo glede tega, kaj utegne prinesti prihodnost. V poročilu o človekovem razvoju v arabskem svetu za leto 2002 (Arab Human Development Report), vsakoletni publikaciji ZN, je med drugim pisalo, da regija zaostaja za preostalim svetom, da mladi in izobraženi tam ne morejo več uresničiti svojih teženj. Očitno je bilo, da bi bile tam nujne reforme, vendar jih v bližnji prihodnosti ni bilo pričakovati. Osem let pozneje so bile razmere zrele za revolucijo. Začela se je v Tuniziji, potem ko se je neki ulični prodajalec zelenjave protestno zažgal, ker je bil do grla sit nenehnih zlorab s strani skorumpiranega sistema.

Kmalu je bila vsa pozornost usmerjena v Egipt, središče arabskega sveta. Potem ko je po množičnih protestih na kairskem trgu Tahrir, ki se jih je udeležilo na stotisoče ljudi, ostareli egiptovski diktator Hosni Mubarak vendarle priznal poraz, se je nenadoma zasvetlikala možnost demokratične revolucije v arabskem svetu. Egipt je bil videti pripravljen na pravi prehod v demokracijo, z opiranjem na tradicijo političnega pluralizma in srednji razred, ki je hrepenel po bolj odprti družbi in bolj stabilnem, predstavniškem političnem sistemu.

Prebudilo se je resnično upanje, zato je EU ogromno investirala v demokratični prehod Egipta in je zagnala celo vrsto ambicioznih programov, da bi mu pomagala pri izgradnji novega političnega sistema. Na začetku je kazalo, da je Muslimanska bratovščina najbolje organizirano politično in družbeno gibanje v državi. Vrsto let je namreč mobilizirala male podjetnike in zagotavljala socialne storitve skupnostim ter si s tem zgradila latentno politično bazo, česar ni uspelo nobenemu drugemu gibanju. Na prvih resnično konkurenčnih volitvah v Egiptu je bil za predsednika države izvoljen Mohamed Morsi iz Muslimanske bratovščine.

Osnovno vprašanje glede arabske pomladi se glasi, ali je mogoče islam in demokracijo povezati tako, da bosta oba učinkovita in vzdržna. V Egiptu je Morsijeva administracija že hitro začela delati napake in zlorabljati svojo moč. Čeprav njena neizkušenost nikogar ni presenetila, je bila zelo očitna in je dala zalet nasprotnikom Muslimanske bratovščine znotraj in zunaj Egipta.

Potem ko se je julija 2013 zgodil vojaški puč, je Morsijeva vlada izgubila večino svoje prvotne podpore. Vendar to še ni pomenilo, da bi moral prehod Egipta v demokracijo spodleteti. Pot do tja je vedno vse prej kot lahka in zlahka si predstavljamo obratne scenarije, v katerih bi se vse skupaj končalo z uspehom.

Kakorkoli že, sledila je brutalna represija, med posredovanjem varnostnih sil na trgu Raba je bilo ubitih najmanj 817 ljudi. Do tedaj je začela arabska pomlad ugašati tudi v drugih državah. ZDA in ključne evropske države so se odločile vojaško posredovati proti režimu Muamerja Gadafija v Libiji. Toda s tem so povzročile še večjo nestabilnost v tej državi, zaradi česar ni bil nihče več pripravljen posredovati proti režimu Bašarja Al Asada v Siriji kljub njegovemu skrajno brutalnemu zatiranju opozicijskih in uporniških gibanj.

V letih po arabski pomladi se je zgodila kontrarevolucija - arabska zima. V preteklih štirih letih je ta demokratični preobrat aktivno podpirala administracija ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je v veliki meri opustila ameriško tradicijo zagovarjanja človekovih pravic in demokracije. Razen pri redkih izjemah, kot sta denimo Kitajska in Iran, so bile kritike ZDA v glavnem povezane z drugimi strateškimi interesi. Povsod drugod so laskale diktatorjem, jim dvorile in z njimi sklepale ugodne pogodbe o nakupu orožja.

Medtem je postajala vloga EU v tej regiji vse manj pomembna. Redki, če sploh kateri strukturni izzivi, ki so vodili k vstajam arabske pomladi, so bili odpravljeni. Po letu 2010 je Mednarodni denarni sklad ocenil, da bi morala večina držav arabskega sveta dosegati sedemodstotno letno rast, da bi ohranile obstoječo stopnjo brezposelnosti; toda njihova gospodarska rast je bila v preteklem desetletju precej manjša. Tudi razmere glede človekovih pravic niso bile nič boljše. "V času vlade predsednika Abdela Fataha Al Sisija je Egipt preživljal najhujšo krizo na področju človekovih pravic po več desetletjih," je pisalo v poročilu organizacije Human Rights Watch.

Dolgoročno gledano, režimi v Savdski Arabiji, Iranu in Egiptu niso vzdržni. Tako ali drugače se bodo tam zgodile temeljne reforme, ki bodo okrepile predstavniško vlado ter omogočile vzpostavitev bolj odprtih družb in gospodarstev. To je glavni nauk arabske pomladi v regiji s številnim in nenehno rastočim mladim prebivalstvom.

Evropska unija in administracija novoizvoljenega ameriškega predsednika Joeja Bidna bi morali zdaj dati poudarek zmanjševanju napetosti na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki, da se bodo lahko tamkajšnje vlade osredotočile na nujno potrebne reforme. ZDA in Evropa ne bi smele vztrajati, da se morajo stvari spremeniti čez noč, vendar hkrati ne bi smele popuščati, ko gre za vprašanja, kot so človekove pravice in vzpostavljanje predstavniških vlad.

Tako kot pred desetletjem je tudi zdaj ključno vprašanje, kako islam in demokracijo povezati na način, ki bo omogočil izvedbo reform. Arabska pomlad deloma ni uspela zaradi lastnih protislovij, deloma pa zato, ker so močno zakoreninjeni interesi in zunanje sile hotele, da spodleti. A tudi kontrarevolucija se mora nekoč končati.

Brez pretiranega upanja, ki smo mu bili priča pred desetletjem, je treba temeljne zahteve, ki so poganjale arabsko pomlad, vzeti resno. Politični voditelji po vsej regiji bi morali spoznati, da je uresničitev teh zahtev edini način, s katerim je mogoče zagotoviti dolgoročno stabilnost.