Govori ženska

Govori ženska, starejša zbirka nežnih pesmi Jurija Hudolina, mi je v mesecu žensk v kombinaciji s svetovnim dnevom poezije priplavala v ospredje premišljevanj. Nisem le ljubiteljica poezije, temveč sodim med prepričane, da dobra poezija osmišlja svet, da je njena moč kdaj celo v tem, da vzpostavlja naše prave realnosti. Da poezija razčlenjuje življenja v prave glob(oč)ine. Spominjam se, da so bili v preteklosti okoli Hudolinove zbirke Govori ženska poskusi preigravanj, tudi kanček kritik (pa to ni analiza zbirke, temveč le okruščeni spomin), da pesnik s tako naslovljeno zbirko ni poveličeval žensk(e), temveč da z naslovom Govori ženska v smislu ukaza ženskam le dovoli izstopiti iz sicer zapovedanega molka. Razpredanja so šla v smeri, da naslov, prebran kot Govὁri ženska, le podkrepi podcenjevalni odnos do žensk in utrjuje prepričanja, da je primarno mesto ženske (še vedno) biti in ostati molčeča in poslušna ter da lahko ženska (spre)govori le na moški ukaz.
Bržkone je, pa ne več izhajajoč iz zbirke pesmi, v kateri sama prej razberem dimenzije občudovanj ženske, temveč širše gledano - dojemanje takih pozicij preveč na skrajnih polih - tako le poveličevanje kot le podcenjevanje hkrati.
Marec je z dvojnim praznikom žensk oprimek za poudarjanje ženskih tem in relevantih vprašanj, ki vselej nimajo iste teže, tudi v medijskem ustroju ne. Če dan žena izpostavlja položaj žensk, pravice in enakopravnost, materinski dan poudarja predvsem vlogo ženske kot matere. V obeh se prepozna veliko žensk, ne glede na ideološke predznake. Kako kombiniramo vse vloge in se umeščamo, je odvisno od vsake od nas - čeprav imamo že v izhodiščih različne pogoje, možnosti, sposobnosti, želje. Sama se kot ženska nikoli nisem čutila manjvredno. Nikoli nisem bila podpornica pogosto tudi v ženskem spolu utrjevanih žrtvenih vlog, tudi takih, ki si jih kdaj prikličemo same. Predsednica slovenjgraškega sodišča Petra Čas, uspešna ženska "s funkcijo", v profesiji, v kateri ne manjka žensk (kot tudi v novinarstvu ali šolstvu ne), je denimo ob dnevu žena izpostavila podobno: da se kot ženska ni nikoli čutila podcenjena in da se odnosi do spola, med spoloma začnejo v družini.
Kako sploh misliti današnjo žensko? Ženske, s katerimi vzpostavljam odnose zasebno in profesionalno, so si med sabo zelo različne. Že njihovi pogledi, stališča, vrednote, načini razmišljanja in čustvovanja so tako drugačni, da si ne bi dovolila sklepa o kakem "prototipu" ženske sodobnega časa.
Od otroštva imam prijateljico, ki jo je poniževal oče alkoholik, a se njena mama ni postavila ne zanjo ne za ostale člane družine - in ne nazadnje niti ne zase. Prijateljica je nato odrasla vstopila v podoben intimni odnos žalitev in obtoževanj - drugega vzorca brez samozavesti niti ni poznala. Oba - očeta in partnerja - je imela nadvse rada, četudi je kdaj padalo po njej - trenutki pozornosti, ki so dišali po ljubezni, a so bili pod fizičnimi in psihičnimi udarci vse prej kot to - so ji zadostovali. Zanjo se ni izteklo dobro. Pozneje je zveza razpadla, spopadala se je s hudo duševno stisko ob zdravljenju v psihiatrični bolnišnici, ki jo je spremenila za vselej. Nasilne zveze, poskusi umika, vračanja v objestne kremplje in vrtenje v krogu neizprosnih podcenjevalnih odnosov, stisnjenih v primež nemoči, me vsakič pretresejo, naj jih spoznavam od blizu ali kot novinarka.
Od srednješolskih let imam prijateljico, ki je v družini, v celoti prežeti z alkoholom, odrasla sama, se nato z nepredstavljivo močjo postavila na svoje noge in ubežala vzorcu, v katerega bi se sicer zlahka zlila. Je ena najbolj čudovitih oseb, skrbnih in ljubečih mam. Nikoli se ne pritožuje. Prevečkrat je morala prek preprek in preveč preseči, tudi sebe. Vse življenje imam pa tudi več prijateljic in kolegic, ki živijo neko, recimo mu običajno življenje, z več razlogi za zadovoljstva kot ne, ki pa hkrati vztrajajo s sponami - ki jim jih nalagajo drugi ali si jih naložijo kar same. Ni malo slednjega, (samo)omejitev, ker je treba v servisnem vsakdanu vselej prej poskrbeti za druge, kot si vzeti čas zase, saj se sicer spopadajo z nenehno nabito krivdo in slabo vestjo. Sama denimo še kot mama majhnih otrok nisem prenesla vprašanj žensk, tipa: "Ti mož pomaga pri hčerkah?" Ker mi je bilo samoumevno, da sodelujeva in sva enakopravna skrbnika otrok in da družina deluje na vzajemni pogon. Morda komu tudi ustreza drugače, čeprav gotovo marsikje ne morejo drugače, iz takih in drugačnih razlogov, velikokrat tudi hudih socialnih stisk.
Vse to so le drobci kompleksnih zgodb. Morda osebno niti ne (z)morem - pa naj to empatično poskušam kot novinarka - povsem razumeti vztrajanj v pozicijah manjvrednega, nevrednega, nikoli enakovrednega. In tako tudi, ko na Večeru v mesecu žensk vnovič pomagamo zbirati denar za materinske domove in se nam spet odstirajo boleče izkušnje in ko si katera od žensk, mam, lepega dne že tolikokrat poteptanega dostojanstva ne dovoli več vzeti, preveva občutek, da so v drobnih spremembah bistveno večji premiki, kot se zdi.