Kdo nam je ukradel evropsko vizijo

V pol leta se je izkazalo, da evropska in zunanja politika nista med prioritetnimi področji premierja Marjana Šarca. Kajti obstoj in preživetje vlade nikakor ni odvisno od uspehov na omenjenih področjih, zato pragmatični Šarec na državotvorna področja ne vlaga večjega napora, pazi le, da ne naredi večjih napak. Diplomatski parket je spolzek, korak manj na njem zmanjša verjetnost nepotrebnih in nepredvidenih zdrsov.
Šarec skrbno pazi, da so njegova evropska in zunanjepolitična stališča usklajena z večinskim javnim mnenjem. Prvo trenje njegovih stališč z javno prevladujočimi se mu je zgodilo lani decembra na področju za Slovence zelo občutljivega vprašanja osamosvajanja Katalonije, ko Šarec za razliko od predsednika republike Boruta Pahorja, ki ima še bolje razvit detektor za ljudsko všečnost, ni želel sprejeti demokratično izvoljenega katalonskega predsednika Quima Torre. Takrat je padalo po njem z leve in desne, saj je vprašanje samoodločbe narodov v Sloveniji najmanj spolitizirana vrednota.
Drugo priložnost za napade z leve in desne pa je dal Šarec te dni, ko se je razvedelo, da je zavrnil nagovor na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta, ki naslednji mesec končuje petletni mandat. Šarec trdi, da ga je preložil, a ker je politična fronta proti predsedniku stranke, ki je na evropske volitve poslal svojo strankarsko listo, ki ji prav projekcije Evropskega parlamenta napovedujejo rekordne štiri mandate, enotna, je prevladala ocena, da je Šarec stisnil rep med noge, saj da se je s tem izognil evropski blamaži samonominirane evropske komisarke Alenke Bratušek.