Po nekaj mesecih od vseh dogodkov, ki so nas pripeljali do dne, ko se piše 22. marec 2022, lahko pravzaprav veliko bolj jasno vidimo celotno sliko. In kaj nam kaže, kaj nam pove ta slika? V bistvu nič novega, veliko bolj neki ponavljajoči se vzorec. Vsi vemo, da je Janša politični kanibal, ki točno ve, da ima določen rok trajanja na oblasti, ki ga redno obnavlja. Zato pa ta čas na oblasti porabi zelo produktivno. Saj zanj politična oblast ni samo oblast. Je moč. Vladanje. Spreminjanje realnosti. Po Njegovi podobi. Zato prične kaj hitro požirati svoje politične "partnerje". Ko pa mu jih zmanjka in ko zavoha, da mu napetost v družbi, ki jo namenoma ustvari, počasi uhaja izpod nadzora, pa nategne špago ustvarjanja vedno novih družbenih napetosti, do te mere, da poči. Nakar se ubogi nerazumljeni vodja, ki hoče le najbolje vsem nam, jezno in užaljeno, predvsem pa taktično umakne iz politične arene. In neguje ter pripravlja svojo terensko vojsko na nov naskok na politično areno.
Tokrat je začel do konca nategovati špago družbenih napetosti s kratkim, a pomenljivim uvodnikom. Na eno izmed komercialnih TV-postaj je poslal svojega zvestega vojaka, pardon, policaja Hojsa, ki je v nedeljo, 3. oktobra 2021, v javnost vrgel kost: "Pripravljeni smo na predčasne volitve." Aja, ta uvodnik v dramaturgijo napenjanja družbene špage ima še en preddel - kajti ta izjava Hojsa je nastala le en dan zatem, ko so bili napovedani veliki kontra PCT protesti za torek, 5. oktobra 2021. V spregi z Zoranom Stevanovićem, vodjem Resni.ce, ki je pozivala na proteste, sicer pa tudi posvečenim v notranji socialni krog Hojsa, je bil pripravljen teren za prvi veliki pok. 5. oktobra 2021 je Stevanović zelo dobro oddelal nalogo ljudskega hujskača, na shod je pripeljal nekaj tisoč protestnikov, Janša pa je kot stari k represiji nagnjeni maček rutinirano oddelal svojo vlogo vodje, ki pač mora včasih na trdo prijeti svoj plebs, pardon, ljudstvo.
Vodni topovi, oblaki solzivca, specialci. Vse se je našlo. Lok dramaturgije do konca napet. Opozicija zagrize
Tokrat je bila vizualna podoba fizične represije še posebej dodelana. Vodni topovi, oblaki solzivca, specialci. Vse se je našlo. Lok dramaturgije do konca napet. Opozicija zagrize. Poziva k preiskavi prekomerne uporabe policijske sile. Poziva k predčasnim volitvam. Teren za aktivacijo Janše kot vedno nerazumljenega vodje, kot reciklirane žrtve je pripravljen. Vse je pripravljeno za drugi veliki pok. Janša se pod javnim političnim pritiskom, pod pritiskom javnosti konec oktobra 2021 "umakne". Kult žrtve se uspešno reaktivira. "Opozicija, hoteli ste oblast? Evo, pokažite odgovornost in jo prevzemite! Jaz sem odgovorno sestopil, da vas vidimo." Na novembrskih predčasnih volitvah do takrat opozicijski četvorček pobere večino glasov. Komaj. Janševa baza še enkrat dokaže, da je lojalna do večnega kulta žrtve njihovega vodje.
In tako pridemo do današnjega dne, to je do 22. marca 2022. Janševa opozicijska mašina kot po navadi deluje kot dobro utečen stroj. Tako na terenu kot v državnem zboru. Vladajoči četvorček mora posledično uporabiti veliko energije za odbijanje napadov tega vztrajnega političnega stroja. In posledično vse večkrat zmanjka energije za realizacijo lastnega programa. Nekomu tam v ozadju se smeje. Vse gre po načrtu. Več kot bo živčnosti, več kot bo napetosti, bolje bo zanj. To je njegov teren. To je Njegova realnost. Kot vse kaže, se bodo napadi (in potem taktični začasni umiki) vse bolj stopnjevali. Do točke preloma. Ko bo nekdo pripravljen. Da spet ponovi vajo iz političnega kanibalizma, ki ga preživi zgolj s kultom žrtve ovekovečeni veliki vodja. Vedno znova.
Čakaj malo. Ali je res vse tako premočrtno? Oziroma ali je res vse tako mehansko začrtano? Predvsem pa - od kod nam vsa ta ogromna dnevna količina obsedenosti s konstantno analizo političnega polja, iz katere je že nastala prava industrija dnevnih političnih komentatorjev in merilcev političnega utripa? Od kod nam hkrati vdanost v to, da je vse "tako in tako del velikega načrta", kogar koli že? Od kod nam ta mazohizem, da se dnevno naslajamo in futramo ter komentiramo realnost, za katero smo si vnaprej ustvarili sliko, da je tako in tako ne delamo mi, da je tako in tako že naslikana, da smo mi v najboljšem primeru le gledalci? Od kod vsa ta obsedenost z odsluženim politikom, ki ne zna nič drugega kot proizvajati konflikte?
Pravzaprav pa to pove več o nas kot o njem. Nazadnje sem pisal o takšnih in drugačnih "gazdah" - mini kriminalcih, ki si polnijo svoj zakompleksani ego z izkoriščanjem delavcev. In ko spregledaš "gazdo" kot takšnega, ta človek ni več to, kar se ti zdi. Je le bedna karikatura človeka, ki izkorišča sočloveka, da prikrije svojo lastno bednost. Lahko pa se seveda odločimo in še vedno verjamemo v polbožanstvo "gazde", ki nam daje naš vsakdanji kruh iz svojega sijočega BMW-ja. Tako kot se lahko odločimo, da bomo še vedno vsak dan znova imeli energijo za debato o tem, da se političnega polja ne da spreminjati, ker ima tamkajšnji "gazda" vedno znova vse niti v svojih rokah. Kaj pa, če jih nima? Kaj pa, če mi potrebujemo njega kot izgovor za to, da se tako in tako nič ne da? Da lahko vsak dan govorimo o tem? In celo po tihem "občudujemo izjemno strateškost velikega vodje, ki iz svoje komandne pisarne upravlja našo celo realnost". Ko pritisne kak gumb preveč, pa smo na vsake toliko časa jezni nanj in ga pošljemo v politično opozicijo.
"Gazda" je privid. Tako v primeru izkoriščevalskih kriminalcev kot v primeru politike. Zato prenehajmo že enkrat graditi zgodbe, kaj zgodbe, legende okoli "gazd" s super močmi in super vplivom. In pričnimo graditi svoje skupne zgodbe. Iz dneva v dan. Tako se gradijo skupnosti.
