Kolumna Igorja Gošteta: Noč je še mlada in prvi april

Da ne bo kakšnega nesporazuma, naj takoj pojasnim, da imam rad sproščene ljudi in sproščene sogovornike. Takšne, s katerimi mi je prijetno klepetati pred kamero, takšne, s katerimi je prijetno piti kavo in ob katerih nimaš občutka, da sediš z nekom, ki ti hoče dopovedati, da smo pred propadom človeštva, ker je to menda prebral na googlu, ali pa s kom, ki ti med vrsticami očita, da si skorajda že morilec, ker imaš tako rad najljubšo "zelenjavo" na svetu, pujseka. Pečenega, v kisli juhi ali župi, kot pri nas rečejo, ali v tlačenki. Rad imam tudi to novo generacijo, ki se tako rada objema. Priznam, tudi sam sem se tega že privadil. Čeprav sem bil vajen, da se je moja generacija 50+ rokovala. Dlje od tega v naših knapovskih koncih ni šlo. Ampak vsega lepega se človek privadi. Celo mi potomci knapov, ki smo malce bolj trdi. Seveda pa bi me motilo, če bi me objel kakšen policist. Ali pa zdravnik, ki bi mu prišel povedati, da me močno zbada v kolenu. Kaj pa vem, tudi pismonoša bi mi šel malce na živce, če bi mi izročil pismo, potem pa se še malo k meni stisnil. Ali pa dimnikar. Nekaj sproščenosti je prav, da je, ampak ne povsod in vsakokrat.

Pa pojdimo k temu, kar želim povedati. Urško sem spoznal, še ko je bila sodnica in avtorica knjižnega prvenca Gretin greh. Čudovita knjiga. Upam, da bo še kaj napisala. Urška je tudi čudovita sogovornica. Nasmejana. Ko je prvič objela prvega ministra in so nekateri natolcevali, aha, evo, pa imamo nov parček, sem komu rekel, ali sva potem tudi midva z Urško parček, saj sva se ravno tako enkrat objela, ko sva se srečala kakšen teden po predstavitvi njene knjige v zagorski knjižnici, ki sem jo vodil. In se seveda tudi nasmejala drug drugemu. Kakorkoli, prijetno je bilo z njo klepetati, verjamem, da bi bilo tudi zdaj, če bi se kje srečala. Pa čeravno je sedaj v neki drugi funkciji, zato verjetno ni prav, da ji še naprej rečem Urška, ampak Urška Klakočar Zupančič. Pa naj bo tako.

V tem času, odkar je predsednica, se nisva srečala v živo, sem pa o njej kaj napisal. Ne verjamem, da ji je bilo ravno vse všeč. Tisto o poletu na Dunaj že ne. Tudi tole ji verjetno ne bo. Ampak napisal sem tudi kaj spodbudnega, ko se je na mestu, ki je v parlamentarni demokraciji najvišje, kar se mene tiče, obnašala malce preveč sproščeno. Tudi zame, ki imam rad sproščenost. A mi je bilo in je kakšno njeno ravnanje tudi všeč. Tisto že, ko je želela in delno tudi uspela, poskrbeti za malo več reda in doslednosti pri prisotnosti njenih poslanskih kolegov na sejah državnega zbora. Niso me motili njeni rdeči salonarji, še zdaj me ne, niti ne prvo mahanje na državni proslavi. Rekel sem si, se bo že unesla, ko ji bodo povedali, kako naj bi se visok politik na nekem dogodku obnašal. Da recimo ni treba mahati, da je dovolj enkrat ali dvakrat dvigniti roko v pozdrav. In je to to. Ne nazadnje ji je marsikaj koristnega prek medijev povedala tudi Ksenija Benedetti. Ki je zelo podkovana v teh protokolarnih zadevah. Tudi drugi. Rekel sem si, potrebuje čas, ni vrag, da je ne bodo podučili, kaj je bolj in kaj manj primerno.

Ampak naša predsednica državnega zbora se ne da. Še kar naprej maha z rokami, včasih pri garderobi tudi ni čisto v skladu s pravili, kar mene sicer čisto nič ne moti, ker ji vse, kar da nase, resnično pristaja. A jaz se na te reči ne spoznam kaj dosti, se pa zagotovo v državnem protokolu. Ji bodo že povedali. Kot slišim zadnje čase, rada javno tudi kje kaj zapoje in nam tudi s tem dokazuje, da je ona pač taka in pika. Sproščena. Saj poznate tisto To mi deli, miška?! Včasih je zaneslo tudi sicer vedno uglajenega nekdanjega predsednika Boruta Pahorja. Vse lepo in prav. Ampak Urška Klakočar Zupančič je predsednica državnega zbora in od nje ne pričakujemo le sproščenosti, boksanja, petja, mahanja z rokami, objemanja, pa recimo ocenjevanja sogovornikov v kakšni TV-oddaji, kako so čisto mimo, ampak tudi in predvsem opravljanje odgovornega dela. Saj ne rečem, da ga ne opravlja, a njena "sproščenost" ga, tako se zdi, prekrije. Ker namesto da bi govorili o njenem opravljenem delu, govorimo, ali je prav, da nam je kje pomahala, ali pa modrujemo, ali je prav, da je na kakšnem radiu kaj zapela. A kot rečeno, noč je še mlada, tudi naša predsednica, zato verjamem, da se bo slej ko prej spoprijateljila tudi s protokolom. Saj sproščena je lahko doma. Pa seveda nočem reči ali ji svetovati, da naj vso sproščenost pusti doma, kje pa, le nekoliko manj naj je bo, ko bo na kakšni proslavi ali na kakšnem drugem javnem dogodku. Pa bo.

Vse bolj pa se mi zdi, da pa nekaj sproščenosti manjka ministru Danijelu Bešiču Loredanu. Vem iz prve roke, da je vse prej kot sproščen, prej kaj drugega, ko sedi na pogajanjih ali ko je v svojem kabinetu. Ki ga zapuščajo kot po tekočem traku. Kabinet in njega. Manjka mu tudi točnosti, ki jo sicer kot odličen kirurg zelo obvlada. Ampak politika ni kirurgija. Tu šepa. Kar napove, se hitro sesuje v prah. No, zdaj pa napoveduje oh in sploh nekaj, kar bo povedal in nam pojasnil 1. aprila. Ko sploh ne bomo vedeli, ali je to le še ena od neslanih šal. Ampak tole z zdravstvom ni šala. Sem že kaj o tem napisal tudi na teh straneh. Lahko še nekaj dodam, veste, srčni bolnik, ki se počuti slabo, ne sme čakati na vrsto za holter srca leto ali dve. Je lahko prepozno.

P. S. Vajeni smo, da pogosto poslušamo, kako bodo naši ministri pa vlada neko težavo naslavljali, jaz pa bi rad, da bi jo rešili. Da so težave, tako in tako vemo. Zato jih plačamo in smo jih ne nazadnje tudi izvolili. Med naslavljanjem in reševanjem pa je globok prepad, prek katerega očitno ne zmore nobena ekipa več. Če bi imeli tako ekipo v času osamosvajanja, bog ve, kje bi zdaj bili.