Slovensko javno mnenje trenutno obvladujejo dve ali tri psihotične izmišljotine. Prva so cene elektrike, ki da so v zadnjih dveh mesecih po zaslugi omrežnine "poletele v nebo" (kot temu rečejo nepismeni); druga, da vlada namerava z uvedbo davka na neprvo nepremičnino restavrirati socializem; tretja, da država neracionalno zapravlja za sicer potrebne reševalne helikopterje; za dobro vago pa še četrta, da se bo oblast s predlogom zakona o medijih pod pretnjo verbalnega delikta lotila domnevno drugače in neprimerno mislečih. Ampak te zadnje tokrat ne bom pogreval.
Za prgišče evrov
Obstaja teorija, da je leta 2022 več kot tretjina volivcev glasovala za Gibanje Svoboda zato, ker so si predstavljali, da jim bo "elektrooligarh" - kot so Goloba takrat krstili desničarski mediji - zrihtal cenejšo elektriko. Njihova pričakovanja pa so se izjalovila. Položnice so danes bojda trikrat višje, specifikacij računa pa da nihče ne razume.
Nerazumljivost specifikacij računov za elektriko ni nič novega. Jaz jih nisem razumel nikoli, pa če sem se še tako trudil. (In roko na srce, trudil se nisem nikoli.) Predvsem pa na svojih položnicah vidim, da se elektrika ni podražila za trikrat. Niti za dvakrat. Podražila se je za nekaj evrov.
Zaokroževalno zavajanje
Položnice za elektriko so samo najrecentnejši primer zaokroževalnega zavajanja javnosti. To nakladanje o čemerkoli vedno pogosteje zaposluje tako medije kot družbena omrežja.
Sicer dopuščam možnost, da so se tarife za industrijske oz. obrtniške odjemalce podražile bolj kot za nas, gospodinjske, in da se je nekaterim med nami, ki so vezani na druge dobavitelje, mesečna elektrika podražila za kak evro več.
Toda to nikoli ne pride v medije. Razen če nisem česa spregledal, ni še nihče razen mene napisal - niti v mainstream medijih, kaj šele na strani desne opozicije in leve alterscene -, da se elektrika ni bistveno podražila. Vsem se bolj splača objavljati panične zapise, ker to folk pač raje bere.
Kar tangira večino
In ta mnenjski populizem se ne nanaša samo na položnice. Praviloma se nanaša na tisto, kar tangira veliko ljudi. Recimo ta famozni novi nepremičninski davek. Zdi se logično, da so tako rekoč vsi proti. Veliko Slovencev ima v lasti nepremičnine, v katerih zaradi praktičnih ali osebnih razlogov ne živijo, niso pa zato že vsi med njimi špekulanti. Katerakoli vlada bi težko uvedla sistem obdavčitve, ne da bi naletela na neodobravanje in obveljala za nesposobno ali pogoltno (ali oboje).
In v vsem tem času, odkar ta krogla podira keglje družbene pozornosti, sem spet bral samo eno, ampak res eno samo resno in kompetentno razlago, zakaj je zamisel o predvideni obdavčitvi nepremičnin dober in že davno potreben ukrep za spodbujanje racionalnega odnosa do prostora; da si takega davka niso izmislile (post)socialistične države, ampak kapitalistične že kdo ve kdaj; in da je družba, v kateri je delo obdavčeno visoko, premoženje pa skoraj ne, na dobri poti, da postane oligarhija tistih, ki znajo kopičiti.
HNMP
Glede nabave helikopterjev je drugače. Ogorčenje javnosti je sprožila Nova Slovenija, ki je kao sporno zapravljanje davkoplačevalskega denarja odkrila in zato napovedala sejo državnozborske Komisije za nadzor javnih financ. To hujskaštvo je NSi uspelo realizirati z izdatno pomočjo Televizije Slovenija, ki je pred dnevi iz te teme naredila v Odmevih pravo dramo. Uravnoteženo, seveda: soočili so predsednika KNJF in državno sekretarko na MNZ, ki kupuje helikopterje.
Večina Slovencev hvala bogu še nikoli ni potrebovala HNMP (helikopterske nujne medicinske pomoči), večina pa je po drugi strani že kdaj kupila ali prodala (rabljen) avto. Zato se vsi spoznajo tudi na cene helikopterjev in dodatne opreme.
Česa smo navajeni
Slovenci smo se v življenju navadili verjeti, da so tisti na oblasti nepoboljšljivi oportunisti, represivci, sleparji in bedaki - ali vsaj nesposobneži -, medtem ko so po drugi strani mediji v službi ljudstva tisti, ki to bando razkrinkavajo in od nje terjajo odgovore in odgovornost. In da v tem duhu dela tudi ena ali druga opozicija.
Tudi jaz sem tega že od malega navajen in bi si želel, da tako ostane. Toda z obžalovanjem ugotavljam, da to morda ni več mogoče. Kritična družba je danes glajhšaltana in populistična sprega ljudstva, medijev in opozicije, ki vedno pogosteje na pamet in v en glas udriha čez oblast. To mi ni všeč. Občutek, da se na podlagi zdrave pameti in empirije bolj splača zaupati oblastnikom kot pa medijem in opoziciji, namreč ni niti malo prijeten.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
