(KONTRA) Problem RTV ni Pop TV. Problem RTV je RTV

Pristajamo na miselnost, da morajo biti nekatere storitve brezplačne, pri tem pa pozabljamo na angleški pregovor There's no such thing as a free lunch. V življenju ni nič zastonj. Tako ali drugače enkrat plačamo.

Del te miselnosti je javna radiotelevizija. Njene vsebine so za nekatere nekaj samoumevno razpoložljivega, drugi pa jih sploh ne bi pogrešali, če jih ne bi bilo več. Ta skrajna pogleda že več kot dve desetletji zaznamujeta naš medijski prostor. Vloga javne radiotelevizije je nedvomno pomembna. Brez upoštevanja in morebitnega spreminjanja RTV ne moremo spreminjati medijske krajine. Ta pomembnost ji daje institucionalno moč — ki pa se s časom občutno zmanjšuje.

15. 12. 1995

Ko je prelomnega 15. decembra 1995 začela oddajati konkurenčna Pop TV, je čez noč izpuhtela monopolna vloga RTV Slovenija. Spremenil se je tudi njen odnos do same sebe. Začela se je ukvarjati z drugimi, namesto s samo seboj. Še do nedavnega je bila precej nastrojena zoper komercialne televizije in svoje kadre, ki so odhajali. Seveda je to precej pubertetniško razmišljanje. Medijsko okolje je namreč dinamično, prestopi pa nekaj samoumevnega.

Pop TV ni problem RTV Slovenija. Problem RTV Slovenija je RTV Slovenija sama. S prihodom komercialnih akterjev bi morala najti svojo vlogo in se pozicionirati na trgu.

Še več! Potem ko je za RTV sredi 90. let postala Pop TV njen največji problem, se je pozneje pojavila še druga nevarnost — digitalni mediji. Spet nov izziv za našo nacionalko.

Te spremembe v medijskem okolju so se zgodile in so bile tudi predvidljive. Zato se lahko vprašamo: ali potrebujemo RTV? In če jo, kakšno?

Brez politizacije, prosim!

Vprašanje je legitimno, ni pa ga treba politizirati. Zastavlja si ga lahko vsak prebivalec Slovenije. Legitimno pa je zato, ker lahko samo tako ugotovimo, kaj torej ostane RTV, če večino ponudijo že drugi mediji.

RTV Slovenija ostane še zelo veliko. Zato RTV Slovenija še potrebujemo. Trg sam po sebi ne rešuje vseh zagat. Trg ne izloča škodljivih vsebin. Trg ne skrbi za ponudbo kakovostnih in verodostojnih vsebin. Trg ne zagotavlja državljanske opolnomočenosti v demokratičnem procesu. Trg ne zagotavlja, da bodo nagovorjene vse družbene skupine.

Obstajajo različni načini, kako realizirati javno radiotelevizijo v javnem interesu. Preveč smo se ukvarjali s tem, koliko ur določenih vsebin ponuditi, premalo pa s tem, kako zadostiti javnemu interesu. Smo res učinkoviti pri vključevanju različnih manjšin, ko jim namenjamo določeno število ur programa? Prepričana sem, da minutaža ni zadosten kriterij — ali sploh ni pravi kriterij — za uspešnost RTV pri vključevanju različnih družbenih skupin (otrok, starejših, etničnih skupin in drugih).

Trg in gledanost

Je za TVS gledanost sploh relevantna? Načeloma naj ne bi bila, v resnici pa je precej pomembna. In kako sploh prepoznamo, kaj je v javnem interesu? Je to tisto, kar je najbolj gledano? Ali tisto, kar izbrana skupina misli, da je za nas dobro? Rešitev je nekje vmes.

Če imamo na eni strani elitističen program, ki ga nihče ne gleda, se upravičeno sprašujemo, zakaj bi za to plačevali naročnino. Če pa imamo popularen ali senzacionalističen program, ki prevzema lastnosti tabloidnih medijev, pa je na mestu vprašanje, zakaj bi plačevali prispevek za nekaj, kar je prepoznano kot poneumljanje in v banalnosti tekmuje z drugimi mediji.

Med dvema ognjema

RTV Slovenija se je znašla med dvema skrajnostma. Med dvema ognjema zagovornikov trivialnega in elitističnega programa. Zato je vprašanje javnega interesa relevantno.

Odgovori obstajajo — vendar premišljeni. Da so kakovostne vsebine v javnem interesu, je že res. Toda kakovost merimo s tem, v kakšni meri uspe RTV Slovenija "obveščati, izobraževati, zabavati", kot je cilj javne RTV (takrat še samo radia) leta 1926 definiral John Reith, prvi direktor BBC.

Če želi biti Televizija Slovenija res naša, javna, mora imeti tudi ustrezno gledanost. Gledanost, ki jo pričakujemo od vsebin, kot so informativni program ter izobraževalne in razvedrilne vsebine. Ni podcenjujoče, če javna RTV ponudi najboljšo domačo serijo ali zelo gledane razvedrilne oddaje. Dobro in najboljše se meri tudi s tem, ali ji uspe pritegniti velik delež gledalcev in pri tem ponuditi vsebine, ki ne poneumljajo. Dvigniti raven razvedrila.

Vlagati, vlagati, vlagati

Nič ni narobe, če je tudi javna RTV videti nasmejana, bleščeča in samozavestna. Pomembno je, da uresničuje poslanstvo, ki ji ga je javnost namenila.

BBC uresničuje javni interes na podlagi strategije, ki jo vsakih enajst let opredelijo s Kraljevsko listino. Družba se spreminja in z njo se spreminjata tudi radio in televizija (in splet). Zato je ključno, da se vedno znova vprašamo, kaj pričakujemo od RTV Slovenija in kaj je v javnem interesu. "Naša" RTV bi morala biti odgovor na to vprašanje.