Ko govorimo o obravnavanju oseb s posebnimi potrebami, ugotavljamo, da jim namenjamo veliko in posebno pozornost bolj ali manj le v obdobju otroštva in mladosti. Ta pozornost je tolikšna, da presega to, ki so jo deležni drugi - recimo jim pogojno normalni - otroci. Imajo, denimo, posebne šole, kjer so razredi manjši kot v rednih šolah, kar učiteljem omogoča več individualnega dela z učenci. Ta posebna pozornost pa se povsem konča, ko končajo začetno šolanje in odrastejo. Tedaj jih po večini prepustimo samim sebi, in če so tako srečni, da imajo dovolj skrbne, njim. A kot osebe s posebnimi potrebami bi še kako potrebovali posebno in dodatno organizirano skrb, ki bi jim jo nudila družba.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
