Enajstega maja 2011 je bilo v veličastni palači Beylerbeyi na obali Bosporja, ki je danes del verige hotelov Kempinski, zbranih 47 visokih predstavnikov držav članic Sveta Evrope. Slovensko delegacijo je vodil tedanji zunanji minister Samuel Žbogar. Na svečani ceremoniji je 13 držav podpisalo novo konvencijo o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima. Ta mednarodnopravni instrument, danes bolj znan pod imenom Istanbulska konvencija, je bil rezultat dolgoletnih prizadevanj Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, civilnodružbenih in stanovskih organizacij in nekaterih vlad, ki so zahtevale skupen in učinkovit mednarodni odgovor na problematiko nasilja nad ženskami, ki je bil, in je še, razširjen v vseh državah in v vseh družbenih slojih. Slovenija konvencije ni podpisala v Istanbulu, ampak nekaj mesecev kasneje, je pa med 34 državami članicami, ki so do danes konvencijo tudi ratificirale. Tako visoko število pristopov h konvenciji v tako kratkem času je v praksi mednarodnih organizacij redkost. Pred slabim desetletjem je glede potrebe po učinkovitem skupnem odgovoru na nasilje nad ženskami in družinsko nasilje vladalo soglasje, teh tem nihče ni politiziral ali postavljal pod vprašaj. Danes je žal drugače.
Palačo Beylerbeyi, kjer so visoki diplomatski predstavniki podpisovali Istanbulsko konvencijo, je leta 1865, po načrtih armenskega arhitekta Sarkisa Balyana izgradil sultan Abdulaziz, prvi vrhovni poglavar Osmanskega cesarstva, ki je obiskal zahod. Abdulaziz je med drugim administrativno moderniziral državo, vpeljal javno šolstvo po francoskem vzgledu, ustanovil univerzo v Istanbulu in imel zasluge za prvi civilni zakonik v Osmanskem cesarstvu. Bil je navdušenec nad literaturo in skladatelj klasične glasbe. Podpis prve mednarodne konvencije za boj proti nasilju nad ženskami v palači reformističnega sultana je bilo polno simbolike. A Abdulazizu je šla klasična glasba bolje od rok od ekonomije. Cesarstvu je nakopičil kup dolgov, zato so ga junija 1867 odstavili njegovi lastni ministri. Nekaj dni kasneje je zaprosil za škarje, da si pristriže brado, a je imel z njimi očitno drugačne načrte, saj so ga kmalu zatem našli mrtvega v mlaki krvi. Menda je šlo za samomor, čeprav do dandanes krožijo govorice, da je bil sultan umorjen. Priznam, da takrat ob prebiranju hotelske brošure še nisem pomislil na analogijo med tragično usodo reformističnega sultana in malo manj tragično, a vendarle zoprno usodo nekaterih podpisovalcev Istanbulske konvencije, ki jih v njihovih državah danes vlačijo po zobeh kot sovražnike tradicionalnih vrednot. Progresivne družbene politike in dejanja so pogosto slabo razumljene in še slabše nagrajene.
Argumentacija napadov na Istanbulsko konvencijo je zmeden in nelogičen skupek napačnih interpretacij in nesramnih neresnic