Matjaž Gruden
Zavezanost demokratičnim vrednotam se odraža tudi v odnosu do civilne družbe. Brez nje ni demokracije. Zato je pravica do združevanja zaščitena v 11. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zato je mogoče to pravico omejevati le pod zelo strogimi in ozko določenimi pogoji. Dejstva, da gre civilna družba oblasti pogosto na jetra, ni na seznamu izjem, ki bi omogočale ukrepanje proti njej. S tem ima vse več oblastnikov v Evropi vse več težav.
Začetnik trenda je bil, kdo pa drug, ruski predsednik Putin. Na valentinovo leta 2013 je Vladimir Vladimirovič v nagovoru predstavnikom ruskih obveščevalnih služb aktiviral nekaj mesecev prej sprejeti zakon o "tujih agentih". "Vsakršno neposredno ali posredno vmešavanje v notranje zadeve Ruske federacije s strani tujih agentov je nesprejemljivo," je na praznik zaljubljenih položil na srca zbranih domačih agentov. Smert shpionam, kot bi rekel Ian Fleming.
Od tistega dne dalje so bile vse organizacije civilne družbe v Rusiji, ki so bile "financirane iz tujine" in se ukvarjale s "politično dejavnostjo", zavezane, da se registrirajo kot "tuji agent", podvržejo posebni finančni kontroli in vsakršno publikacijo označijo s s strani oblasti diktirano samoovadbo. Zakon delovanja "tujih agentov" ni izrecno prepovedoval, je pa takšna stigmatizacija, ki ima v Rusiji izjemno negativno konotacijo, dejansko v veliki meri onemogočala njihovo delovanje. "Tuje agente" so zapustili domači donatorji, v režimskih medijih so bili neprestano izpostavljani in napadani, predvsem pa je ljudi postalo strah, da bi se vanje vključevali ali z njimi sodelovali. Zakon je bil napisan tako, da je režimu omogočal maksimalno arbitrarnost tako pri definiranju "tujosti" financiranja kot "političnosti" delovanja. Kot denar iz tujine je rusko ministrstvo za pravosodje označilo tudi sredstva, ki so jih nekatere civilnodružbene organizacije sprejemale od Sveta Evrope, v katerem je bila Rusija takrat še polnopravna članica, torej je šlo za denar iz proračuna, za katerega je del prispevala tudi Rusija sama.
Še bolj poljubna je bila definicija "politične dejavnosti". V bistvu gre za nalepko, ki jo oblast lahko napopa na kogarkoli, ki ji gre na jetra. Nekatere nevladne organizacije so se zakonu poskusile prilagoditi, a jim je to težko uspevalo, nekatere so se samoukinile, nekatere so vztrajale, vse do sprejetja kasnejše zakonodaje o "nezaželenih organizacijah", ki je Kremlju omogočila, da civilno družbo, ki mu gre v nos, ne le onemogoči, ampak preprosto prepove, vsakomur, ki bi sodeloval z njimi, pa zagrozi s kazenskim pregonom. Nekatere od nevladnih organizacij pa so svoje delovanje prenesle v tujino. Ena od takšnih je bila Moskovska šola za politične študije, od leta 2012, v neuspešnem poizkusu, da se izogne učinku zakona o tujih agentih, preimenovana v Moskovsko šolo za državljansko izobraževanje.
Ruska agresija na Ukrajino se ni zgodila po nesreči. Gre za brutalno, a logično naslednjo etapo v dolgoletnem pogrezanju v Putinovo povampirjeno nacionalistično avtoritarnost
Moskovska šola je bila leta 1993 rojena v kuhinji Lene Nemirovskaje in njenega moža Jurija Senokosova. Lena je bila ugledna umetnostna zgodovinarka, Jurij doktor filozofije. Ponosen sem, da sta moja prijatelja. Njuno civilnodružbeno delovanje je sprožil poizkus državnega udara proti vladavini Mihaila Gorbačova avgusta 1991. V nekaj letih je Lenin in Jurijev kuhinjski projekt postal zelo ugledna institucija. Njeno poslanstvo je bilo enostavno. Slonelo je na spoznanju, da tranzicija v demokracijo potrebuje ljudi, ki imajo potrebno znanje glede demokratičnih vrednot, vladavine prava in človekovih pravic. V nekaj manj kot dvajsetih letih svojega delovanja se je na njenih seminarjih, organiziranih v starem sovjetskem hotelu v Golicinu blizu Moskve, izobrazilo več kot petnajst tisoč ljudi iz državne administracije, političnih strank, medijev, civilne družbe, gospodarstva. V času vladavine Borisa Jelcina je bila Moskovska šola partner oblastem, dokaz, tudi do tujine, njene privrženosti demokratičnim vrednotam. Šola je vzpostavila mrežo izjemno uglednih partnerjev in podpornikov doma in v tujini. Njen uspeh je vzpodbudil podobne projekte v drugih državah v tranziciji, predvsem na območju bivše Sovjetske zveze, v vzhodni Evropi in na Balkanu. Vsi so delovali in še delujejo po istem receptu. Izobraževanje in dialog o vrednotah in veščinah, ki jih potrebuje demokracija. V sodelovanju s Svetom Evrope in, vsaj v začetku, s podporo in na zadovoljstvo oblasti.
In potem so se stvari začele spreminjati. Najprej, kot rečeno, v Rusiji. Jelcina je konec leta 1999 zamenjal Putin, ki je tako na demokracijo kot na civilno družbo gledal precej drugače. Včerajšnji zavezniki v prizadevanjih za tranzicijo v demokracijo so postali najprej moteči, potem nevarni, na koncu prepovedani. Trend, ki se je začel v Rusiji, se je nadaljeval tudi marsikje drugje. Pri tem politične šole Sveta Evrope niso v ničemer spremenile svojega delovanja. Počnejo popolnoma enako, kar so počele od samega začetka, podpirajo in izobražujejo za demokracijo. To, kar se je spremenilo, je odnos nekaterih evropskih politikov do demokracije. Včerajšnji zavezniki so postali državni sovražniki številka ena. Ko smo pred leti imeli sestanek z direktorji vseh šol v Ljubljani, smo se, tudi zaradi ruske izkušnje, pogovarjali o spremembi imena. "Kaj pa akademija za demokracijo?" sem predlagal. "Bog ne daj omenjati demokracijo," sem dobil v odgovor, "to nas bo spravilo v še večjo godljo."
Demokracija, vsaj tista, ki temelji na Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, v mnogih delih Evrope ni več predmet družbenega konsenza. Vzorec je v vseh primerih podoben, razlike so le v intenzivnosti antidemokratičnega obrata. Zgodilo se je približno takole. Prva faza. Vsi za demokracijo, demokracija za vse. Civilna družba je bila partner politične oblasti, ki je, vsaj na deklarativni ravni, zavzeto podpirala demokratična načela in krepitev aktivnega, angažiranega državljanstva. Ker so oblastniki, s polnimi usti demokratičnih parol, to pogosto počeli zelo šlampasto, z roko v malhi in figo v žepu, so pripravili teren za drugo fazo.
Antiliberalni populizem. Pojavi se Putinova distinkcija med družbenim in političnim delovanjem. V populistični paradigmi ima civilna družba sicer možnost, da - na primer - skrbi za socialno najšibkejše, ne sme pa se opredeljevati glede sistemskih vzrokov za socialne stiske ali predlagati rešitev zanje. Ker vrednote liberalne demokracije niso več predmet družbenega konsenza, ampak, v očeh populistov, zgolj ena od političnih opcij, zavzemanje za demokratične vrednote, čeprav zaščitene v ustavi, ni več dejavnost v javnem interesu, ampak "politična aktivnost" ali celo "strankarsko opredeljevanje", ki ju je mogoče stigmatizirati, onemogočati, ali celo prepovedovati. V tej paradigmi si ni nemogoče predstavljati, da bi nekoga preganjali zgolj zato, ker bi pred parlamentom bral ustavo, ali da bi kaznovali pozivanje k udeležbi na volitvah. Ko se začnejo dogajati takšne stvari, je demokracija v težavah.
Tretja faza. Popolna avtoritarnost. Civilne družbe in nevladnih organizacij ni več. So le še tuji agenti in državni sovražniki. Krog je sklenjen. Ni več demokracije. Ni več svobode. Avtoritarnosti sledi represija, v končni fazi ni izključena niti agresija. Navznoter in navzven. Ruska agresija na Ukrajino se ni zgodila po nesreči. Gre za brutalno, a logično naslednjo etapo v dolgoletnem pogrezanju v Putinovo povampirjeno nacionalistično avtoritarnost. Danes vidimo, kam je to pripeljalo, a ne pozabimo, kako se je začelo. Z ukinjanjem političnih svoboščin, korupcijo in klientelizmom, preganjanjem neodvisnih medijev, politične konkurence in nevladnih organizacij. Ne pozabimo na valentinovo leta 2013, ko je civilna družba v Rusiji zaradi "političnih aktivnosti" postala tuji agent in državni sovražnik številka ena.
Moskovska šola že dolgo ne more več delovati v Rusiji. Svoje seminarje organizirajo v tujini, skupaj s partnerskimi organizacijami in univerzami, od Berlina do Oxforda. Do nedavnega se je njihovih seminarjev, navkljub tveganju in precejšnjim stroškom, udeleževalo na stotine ljudi iz vseh delov Ruske federacije. Pred nekaj leti sem govoril na njihovi konferenci v hotelu na obrobju Stockholma. Na koncu smo se znašli v eni od sob, s steklenico vodke ali dvema, zaviti v cigaretni dim, kot pred dolgimi leti na žurkah v ljubljanskem študentskem naselju. "Ah, Matjaž, tukaj je tako lepo, ampak v Golicinu je še lepše. Enkrat moraš priti tja. Ko se bomo vrnili v Golicino …" To je bil razlog, zakaj sem se vedno rad odzval njihovemu vabilu. Energija, navdih, občudovanje in globoko spoštovanje do ljudi, ki se tudi v najtežjih razmerah niso odrekli zavzemanju za skupne demokratične in civilizacijske vrednote in niso izgubili poguma ne upanja, da bodo na koncu prevladali dostojnost, humanost in razum. Navkljub vsemu. Vse do 24. februarja 2022. Vse do tretje faze.
