Matjaž Gruden
Novi časi, staro stanje,
novi časi, isto sranje.
Buldožer, Novo vrijeme
(Živi bili pa vidjeli, 1979)
"Bivši poslanec, ki je bil celo predsednik državnega zbora, bi lahko vedel, da nismo več v osemdesetih, ko so bile žalitve glavnih na oblasti dovoljene." Tako so v uredništvu mariborskega glasila e-Maribor pokomentirali globo, ki je zaradi prizadetosti generalnega direktorja policije doletela dr. Pavla Gantarja.
Strogi poduk dr. Gantarju, da so časi, ko si lahko nekaznovano afne guncal iz režima, daleč za nami, ni le komičen, je tudi netočen. Nekdanji jugoslovanski režim nikoli ni bil tako toleranten, liberalen in strpen do družbene kritike, disidentov in civilne družbe, kot si to predstavljajo v uredništvu omenjenega mariborskega digitalnega glasila. O tem bi jim več lahko povedali ljudje, ki so v tistih časih imeli dovolj odgovornosti, zavezanosti svojim demokratičnim načelom in poguma, da so se uprli pritisku centraliziranega ideološkega enoumja in na tak način utrli pot demokraciji in neodvisnosti. Če jih ta tema zanima, lahko povprašajo neposredno udeležene, med njimi, kot po naključju, ravno dr. Gantarja. Da časi niso bili tako rožnati, kot se dozdeva vrlim mariborskim jugoapologetom, na koncu koncev dokazujeta tudi aretacija in vojaški proces proti četverici. Da se je na koncu vse obrnilo tako, kot se je, gre zahvala civilni družbi in ljudem, ki so se v odporu proti ideološki represiji vojske in Beograda najbolj izpostavili, med njimi je vidno vlogo spet, lej ga zlomka, igral prav dr. Gantar. In pa seveda množični protesti na Roški. Ki so bili, mimogrede, neprijavljeni.
Kritika dr. Gantarja, da ne razume, da so se časi spremenili, nam pomaga razumeti, kako nekateri ljudje v Sloveniji razumejo razliko med prejšnjim režimom in demokracijo. Ne gre za primerjanje na podlagi spoštovanja demokratičnih standardov, svobode govora, spoštovanja človekovih pravic in političnih svoboščin, ampak preprosto za merjenje mišic in brezobzirnosti prejšnjih in sedanjih oblastnikov v odnosu do kritike in neposlušnosti do oblasti. V logiki posmehovanja dr. Gantarju prejšnji režim ni bil slab zato, ker bi zatiral in preganjal družbeno kritiko, ampak ravno obratno, ker tega, po njihovem mnenju, ni počel dovolj odločno. Ker je bil šibek in neodločen in je dopuščal, da so razni dr. gantarji in njemu podobni šimfali čez oblast. Tega zdaj, po njihovem mnenju, ni več. Zdaj so drugi cajti, dr. Gantar, zdaj je naša demokracija. V končni konsekvenci te bizarne logike se jugo režimu pravzaprav lahko očita tudi to, da je pokleknil pred pritiskom civilne družbe in kritikov, kot je bil dr. Gantar, in četverico izpustil iz zapora.
Ampak pustimo bistroumnosti mariborskih medijskih posebnežev za trenutek ob strani. Zgodba o kaznovanju dr. Gantarja - ki sicer ni edini, ki ga je v zadnjem času doletela takšna usoda - postavlja nov mejnik v (ne)razumevanju instituta svobode govora pri nas. To vprašanje je bilo v zadnjih letih predmet velike pozornosti, diskusij in prepirov, predvsem zaradi nezadržnega širjenja sovražnega govora v slovenskem javnem prostoru. Na eni strani so bili mnogi, ki so v zaskrbljenosti nad pogrezanjem v sovražni diskurz na pomoč klicali tožilce, na drugi pa tisti, ki so vsakršno reakcijo na neprimerne in nestrpne izjave doživljali kot liberticid in poizkus utišanja "drugače mislečih".
Eno je nestrpnost do družbenih manjšin, drugo pa kritika oblasti, pa naj bo še tako žaljiva, moteča in vznemirljiva.
Najprej lahko povem, da tudi sam, že vrsto let, dosledno in javno zagovarjam ostrejši in doslednejši odziv do sovražnega in nevarnega govora, ki je v Sloveniji dejansko pljusknil čez vse meje dostojnega in sprejemljivega. Sem se pa ob tem pogosto spraševal, ali je v vseh primerih, v katerih so mnogi zahtevali intervencijo tožilstva, prešel čez mejo tistega, kar je po zakonu in po mednarodnih pravnih standardih, ki urejajo svobodo govora, mogoče prepovedati ali kaznovati. Pred leti, ko smo doživeli, da je bil v Sloveniji holokavst predstavljen kot "židovska" zarota, sem zapisal, da odziv družbe in države na sovražni govor ne more in ne sme biti zreduciran zgolj na vprašanje kazenskega pregona. Represivni poseg v svobodo govora mora biti omejen na ozek krog najhujših primerov, v katerih gre za neposredno ščuvanje k nasilju. Brez svobode govora ni demokracije, zato moramo biti pri omejitvah skrajno previdni, tudi kadar nas vodijo najboljši nameni. Preširoka in arbitrarna uporaba kazenskih sankcij prinaša tudi nevarnost zlorab in zatiranja svobode govora. Ta je enostavno preveč pomembna za normalno delovanje demokracije. Je ena od temeljnih političnih svoboščin, ki skozi pravice posameznikov, da izražajo svoje mnenje, ter skozi svobodno in neodvisno delovanje medijev in civilne družbe omogoča demokratični nadzor nad izvršilno oblastjo. Zaradi tega Evropsko sodišče za človekove pravice ščiti ne le mnenja, ki so všečna in neproblematična, ampak tudi izjave, ki "žalijo, šokirajo ali motijo". Takrat, tako kot danes, sem bil prepričan, da družbeni odziv na sovražni in nevarni govor ne more temeljiti predvsem na represivnih posegih v svobodo govora. Takrat, tako kot danes, sem bil prepričan, da je najučinkovitejša obramba demokracije in sredstvo v boju proti sovražnemu govoru jasen in odločen družbeni odziv.
Če se vrnemo h globi, ki je doletela dr. Gantarja, si gre najprej postaviti vprašanje, ali je njegov tvit sploh možno okarakterizirati kot jezik, ki žali, moti ali vznemirja. In tudi če je odgovor na to pritrdilen, pride na vrsto še pomembnejše vprašanje, ali je takšno izjavo, tudi če se zaradi nje nekdo v javni funkciji počuti prizadet, na podlagi pravne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice sploh dovoljeno omejevati, kaj šele preganjati. O tem bo očitno odločalo sodišče, zato tega ne nameravam dodatno komentirati. V vsakem primeru pa ostajam pri svojem načelnem stališču glede najprimernejšega, torej družbenega, ne pa represivnega odziva na pogojno problematično uporabo svobode govora. Če katera od položajnih moralnih avtoritet v tvitih dr. Gantarja prepozna neprimerno in žaljivo kritiko dela policije, potem se lahko na to odzove in izjavo obsodi. S tem ni popolnoma nič narobe. Kritična javnost bo presodila, ali se s takšno interpretacijo in odzivom strinja ali ne.
A preden kdo začne kritiko policije dr. Gantarja - pa naj bo ta utemeljena ali neprimerna - metati v isti koš z nekaterimi izjavami, okoli katerih so se v zadnjih letih sprožale razprave o sovražnem govoru, je treba poudariti dvoje. Prvič to, da pravna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice osebam v javnih ali političnih funkcijah ne daje več zaščite pred javno kritiko kot posameznikom, ampak ravno obratno. Takole je to načelo v nedavni sodbi ubesedilo Okrajno sodišče v Kamniku: "Prav kritika vsakokratne oblasti (politikov, javnih funkcionarjev, parlamentarnih in drugih političnih strank, vlade in opozicije, nosilcev oblasti in javnih pooblastil) uživa najvišjo stopnjo pravne zaščite in s tem največ svobode." Poleg tega je pomembno vedeti tudi to, da je za definicijo in prepoznavanje sovražnega govora ključno razmerje moči med tistim, ki se sovražno izraža, in tistimi, ki so sovraženi. Eno je nestrpnost do družbenih manjšin, drugo pa kritika oblasti, pa naj bo še tako žaljiva, moteča in vznemirljiva.
Razumevanje, upoštevanje in spoštovanje teh razlik so ključni za spoštovanje svobode govora in normalno delovanje pluralistične demokracije. V tem se zrcali kvalitativna razlika med prejšnjim režimom in tistimi novimi časi, ki smo si jih v osemdesetih letih želeli in se zanje borili, tudi skozi prizadevanje za samostojno in demokratično državo. Tega mariborski medijski gardisti in njihovi somišljeniki očitno ne razumejo ali pa nočejo razumeti.
