Matjaž Gruden
V prvih dneh vojne za Slovenijo sem se znašel v bližini takratnega mejnega prehoda Lazaret, med Debelim rtičem in Miljami na italijanski strani. Prizor je bil nadrealističen. Na naši strani je bilo vojno stanje. Poslopje mejnega prehoda je bilo obkroženo s slovenskimi policisti, v njem pa je bila skupina rekrutov, na katere so se drli pobesneli oficirji bivše JNA. Le nekaj metrov naprej so se zbirale gruče Tržačanov, ki so z zanimanjem spremljali dramo, ki se je odvijala na drugi strani meje. Nekateri so to počeli ob šanku bližnjega bifeja, drugi se niso pustili motiti in so se mirno sončili in namakali v morju. Na eni strani kalašniki, na drugi aperol spritz. Ta izkušnja mi bo za vedno ostala v spominu. Le nekaj tednov prej sem se z vrstniki s celega sveta učil za zaključne izpite na Evropskem kolidžu v belgijskem Brugesu in delal načrte za poletne počitnice, potem pa sem se čez noč znašel sredi vojaškega spopada. V tistem trenutku sem razumel, tako kot vsi Slovenci, kako krhka je ločnica med mirom in vojno, med normalnim, vsakodnevnim življenjem in popolnim kaosom.
Na zmago v slovenski osamosvojitveni vojni smo lahko upravičeno ponosni. Trajala je deset dni, v njej pa je izgubilo življenje 76 ljudi, od tega 19 na slovenski strani. Njim smo dolžni hvaležnost in spoštovanje. V primerjavi z drugimi krvavimi konflikti na območju bivše skupne države je bila naša vojna izkušnja precej krajša in manj krvava, kar pa v ničemer ne zmanjšuje pomena zmage in žrtvovanja tistih, ki so za samostojno Slovenijo dali svoja življenja. Zanimivo pa je, da danes redkokdo na glas razmišlja o tem, da bi vojna v Sloveniji lahko potekala tudi drugače, trajala dlje in povzročila veliko večje uničenje in število žrtev. Misel, da smo morda za las ušli tragični usodi in trpljenju nekaterih drugih bivših jugoslovanskih narodov, je preprosto preveč zastrašujoča in neprijetna. Nihče ne želi razmišljati o tem, kaj bi se zgodilo, če bi se pobesnela nacionalistična soldateska v beograjskem generalštabu odločila, da uporabi vsa sredstva, napade in bombardira vse cilje, vključno s civilnimi, tako kot so to brez kakršnihkoli zadržkov počeli kasneje v drugih delih bivše države. Prepričan sem, da bi Slovenija tudi v tem primeru na koncu zmagala. Vprašanje je le, za kakšno človeško in materialno ceno. Zanima me, ali bi se v tem primeru oglasil kdo, ki bi si upal upor proti močnejšemu okupatorju, zaradi civilnih žrtev, označiti kot strahopetnost in izdajo.
Vera, da je vojna prehodna anomalija, mir pa skorajda avtomatično stanje normalnosti, je psihološki obrambni mehanizem, ki ni lasten samo nam. Podobno se že desetletja obnaša celotna Evropa, v obdobju, ki, zgodovinsko gledano, predstavlja le bežen hip po koncu spopada, v katerem so Evropejci pomorili na milijone Evropejcev. Spomin na vojne strahote je sicer še živ, a bolj kot forma in ritual kot pa zgodovinska lekcija s pomembnimi sporočili za današnji čas. Ker se je nekaj že zgodilo, verjamemo, da se ne more ponoviti. Ne zato, ker bi to bilo nemogoče, ampak ker je misel neudobna in moteča. Zaradi duševnega miru se obnašamo, kot da je bila izkušnja kolektivnega pogreza v nečlovečnost, ki smo ji bili priča v tridesetih letih prejšnjega stoletja, unikatna in neponovljiva. V rednih presledkih si politiki na fris nataknejo svečano mrke izraze, položijo venec ali dva in z gromkim glasom izrečejo "nikoli več". V resnici pa ni nikogar, ki bi resno verjel v nevarnost, da se nam lahko zgodi "že spet". Naše obnašanje in odgovornost sta temu primerna. Namesto ceremonialnih puhlic bi politikom in javnosti zato raje priporočil besede italijanskega pisatelja judovskega rodu Prima Levija, ki je preživel grozote koncentracijskih taborišč. "Zgodilo se je, zato se lahko ponovi."
Pred nekaj leti sem v Strasbourgu sodeloval na okrogli mizi, ki jo je organiziralo Evropsko gibanje, in se zapletel v prerekanje s profesorjem ekonomije s tukajšnje univerze, ki so mu šle v nos moje besede, da je Evropska unija še vedno in predvsem mirovni projekt. "Dajte no mir s tem nakladanjem, koga pa še zanima ali skrbi vojna v Evropi, dajmo se ukvarjati s prihodnostjo, ne pa s preteklostjo." Najprej sem ga spomnil na lastno izkušnjo z vojno v Sloveniji, potem pa še prijazno predlagal, naj svojo tezo razloži še sinu mojih dobrih prijateljev, ki je sedel v dvorani in se je rodil med obleganjem Sarajeva. "Razložite njemu, da vojna v Evropi ni več aktualna tema." Danes bi mu lahko omenil tudi Ukrajince in še koga. Razumem psihološki mehanizem, ki nas sili v prepričanje, da bomo vedno živeli v miru. Kdo pa bi želel vsako jutro vstajati v strahu, da bo večer doživel v zaklonišču ali na begu? A po drugi strani sem tudi prepričan, da je bilo v desetletjih po prvi svetovni vojni v Evropi mnogo običajnih ljudi, takih kot smo jaz in vi, ki so sicer z nejevero in negodovanjem spremljali postopno pogrezanje v kaos, pa vendarle ostali prepričani, da se vojna ne more ponoviti. "Dajte no mir, kakšna vojna, dajmo se ukvarjati s prihodnostjo, ne s preteklostjo." Drži mi pivo, je rekla zgodovina, in se je ponovila.
Živimo v času, v katerem napetosti zaradi pomanjkanja življenjsko pomembnih resursov, od vode do hrane in energije, neprestano naraščajo. Vse bolj soočen s posledicami podnebnih samopoškodb je svet na robu živčnega zloma. Spomnimo se, kako so se imperiji, predvsem pa njihovi voditelji, v zgodovini obnašali vsakič, ko jih je zaskrbelo, da so ogroženi njihovi interesi in življenjski prostor. Lebensraum, kot so temu rekli v časih, ki se baje ne morejo ponoviti. Drži mi pivo … Danes se nam, navkljub vsem tragičnim zgodovinskim izkušnjam, ponovno prodaja podoba sveta, ki temelji na nacionalnem egoizmu in v katerem so medsebojni odnosi izključno transakcijski, v katerem ni solidarnosti, ni sodelovanja, v katerem lahko zmagaš in preživiš samo, če nekdo drug izgubi. Živimo v času pandemije, v kateri smo, individualno in kolektivno, padli na izpitu solidarnosti in racionalnosti. Na evropskih mejah se kopičijo armade. Ampak dajte no mir. Kakšna vojna. Ukvarjajmo se raje s prihodnostjo, ne s preteklostjo.
Živimo v času, v katerem nas drugačnost plaši in ogroža. V katerem brezbrižno sprejemamo, da se v naših rekah utapljajo otroci. V katerem se ljudi spet primerja z zajedavci, kjer se v diskvalifikaciji kritikov in političnih nasprotnikov brez sramu uporabljata sovraštvo in celo antisemitizem. Ampak nehajmo se vendar ukvarjati s preteklostjo. Glejmo naprej, ne nazaj.
V zgodovini Evrope mir nikoli ni bil stalnica, ampak le občasni lucidni interval. Ta zadnji, z nekaj tragičnimi regionalnimi spodrsljaji, je najdaljši doslej
Živimo v času, v katerem nekateri politiki v Evropi načrtno spodkopavajo do sedaj edini učinkovit mehanizem, ki nas je skoraj sedem desetletij uspešno ščitil pred nami samimi in pred zgodovinskim refleksom, da medsebojne odnose rešujemo skozi konflikt, ne pa sodelovanje. Projekt evropskega povezovanja je nastal ravno kot antiteza najtemnejše in najbolj krvave epizode v dolgi zgodovini evropskih konfliktov in vojn. Zato je Evropska unija bila in še vedno je predvsem mirovni projekt. Danes pa nam nekateri spet prodajajo zgodbice o tem, da je rešitev v nacionalni avtarkiji in adrenalinskih injekcijah prepotentnega nacionalizma in suverenizma, s katerim bomo skupne težave in izzive spet reševali, kot smo jih v preteklosti, ne skupaj, ampak vsak po svoje in vsak proti vsem. Drži mi pivo, zna reči zgodovina.
Demokracija še zdaleč ni popoln družbeni sistem. Nedoslednost, nekompetentnost, ozki interesi, socialna nepravičnost, pomanjkanje politične kulture in integritete povzročajo nezadovoljstvo, stiske in krivice. Mnogi imajo, upravičeno, poln kufer politike in politikov. Mnogi so, upravičeno, razočarani nad delovanjem demokracije, zato iščejo alternative. Močne voditelje, agresivno retoriko, emotivno uteho, ki jo ponuja iskanje krivcev za lastno nezadovoljstvo v drugih in drugačnih. Učinkovitost na račun svobode, varnost na račun človečnosti, nacionalistično šopirjenje na račun prihodnosti. Déjà vu. Avtoritarnost nikoli ni prinesla varnosti, stabilnosti in miru. V končni konsekvenci se zatiranje svobode in človečnosti vedno logično in neizogibno konča v konfliktu in nasilju. Ampak, saj veste, dajmo gledati naprej, ne nazaj.
Če mi gre kaj na jetra, je to naklepno šokiranje bralcev v klikfehtarski bitki za pozornost. Vsem zgornjim opozorilom navkljub ne mislim, da je čas za paniko in še manj za vdajanje v usodo. Zase vedno pravim, da sem zelo zaskrbljen optimist. Verjamem, da bosta na koncu vendarle prevladala človečnost in razum, vendar se bomo morali za to prekleto potruditi. V zgodovini Evrope mir nikoli ni bil stalnica, ampak le občasni lucidni interval. Ta zadnji, z nekaj tragičnimi regionalnimi spodrsljaji, je najdaljši doslej. Če želimo, da se ne konča, bomo morali biti bolj precej bolj odgovorni, dosledni in odločni v odnosu do političnih idej in dejanj, ki ogrožajo stabilnost, svobodo in mir. Ne verjamem v neizogibnost vojne, a me skrbijo ljudje, ki slepo verjamejo v avtomatičnost miru. Zgodilo se je, zato se lahko ponovi.
