(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Demokracija kot varnostna grožnja

Ena od najpogostejših tez med tistimi, ki krivdo za vojno v Ukrajini iščejo na vseh straneh, je prepričanje, da je Vladimir Putin sprožil napad na sosednjo državo, ker se je počutil ogroženega. Tudi sam sem tega mnenja, ne strinjam pa se s trditvami, da naj bi to ogroženost povzročil zahod in domnevna španovija med zvezo Nato in Ukrajino, ki naj bi slednjo pripeljala do članstva v severnoatlantski zvezi, Nato pa do ruskih meja. Na podlagi argumentov sem prepričan, da je Putin 24. februarja napadel Ukrajino zato, ker je ocenil, da že možnost evropske, gospodarsko uspešne, korupcije in oligarhov rešene in demokratične prihodnosti za Ukrajino predstavlja resno grožnjo njegovemu režimu. Daleč od tega, da je bila Ukrajina pred 24. februarjem letos zelo blizu temu idealu, je pa bilo očitno, da je med večino državljanov prevladovala odločenost, da je to prihodnost, ki jo zahtevajo zase in za svoje otroke. Ukrajinska demokracija, pa čeprav šibka in nepopolna, jim je dajala možnost, da si takšno prihodnost tudi izborijo. Putin tega enostavno ni smel dopustiti. Kam pa bi prišli, če bi ruski državljani začeli škiliti čez mejo in se primerjati s "khokholi", kot radi poniževalno imenujejo svoje ukrajinske sosede? In ugotavljati, da je tudi v tem delu Evrope možna drugačna usoda od tiste, ki jim jo že več kot dve desetletji prodaja in servira vsemogočni kremeljski vožd.

Sem mislil, definitivni konec hladne vojne

Natolcevanja o tem, kako je zahod prevaral in ogrožal Rusijo se največkrat vrtijo okrog domnevnih obljub glede neširjenja Nata na vzhod in prerekanj glede tega, kdo je najmanj spoštoval sporazume iz Minska. A za celotno sliko kompleksnih odnosov med zahodom in Rusko federacijo je potreben širši pogled, ki vključuje dinamiko teh odnosov v zadnjih tridesetih letih. Dejansko je v tem času, še posebej v zadnjem desetletju, opazen trend naraščajočih napetosti, vendar pa je za to odgovornost predvsem v Kremlju. Leta 1994 sem se kot mlečnozobi diplomat po službeni dolžnosti znašel v dvorani na sedežu Nata v Bruslju, v kateri zaseda Severnoatlantski svet. Tisto, kar se mi je najbolj vtisnilo v spomin, so bili delavci, ki so v dvorani dokončevali novo kabino za prevajalce – za ruski jezik. Definitivni konec hladne vojne, sem si mislil. Še ena od optimističnih misli iz obdobja po padcu berlinskega zidu, ki so se po prelomu tisočletja slabo postarale. Pa vendar je ta spomin izpred skoraj tridesetih let relevanten za razumevanje sedanjosti in današnjih odnosov med Rusijo in zahodom. V prepričanju, da smo desetletja napetosti in hladnega konflikta dokončno pustili za seboj, v tistih letih še zdaleč nisem bil osamljen.

V to so verjeli mnogi, če ne celo večina politikov na obeh straneh nekdanje železne zavese. Tako v Bruslju in drugih evropskih prestolnicah, kot v Moskvi je prevladovalo prepričanje, da zahod in Rusija od tistih časov naprej ne bosta več nasprotnika, ampak partnerja. Leto kasneje sem se zaposlil v Svetu Evrope, slaba dva meseca pred vstopom Ruske federacije v to evropsko organizacijo za zaščito demokracije, vladavine prava in človekovih pravic. Ob vstopu so se takratni najvišji predstavniki ruskih oblasti s predsednikom Jelcinom na čelu v pismu zavezali, da odsihmal za prmejduš ne bodo nikogar več ogrožali in maltretirali in da bodo morebitne tako notranje kot zunanje konflikte reševali zgolj po mirni poti.

Zakaj so imeli Balti prav

Vera v medsebojno prijateljstvo in sodelovanje se je odražala tudi na vojaškem področju. Maja 1997 sta tedanji generalni sekretar Nata Solana in ruski predsednik vlade Primakov podpisala "Temeljni akt o medsebojnih odnosih, sodelovanju in varnosti med NATO in Rusko federacijo". To se je zgodilo v času, ko je bil vstop prvih vzhodnoevropskih in baltskih držav že v teku. Rusom to resda ni bilo povšeči, a je šlo bolj za vprašanje prestiža in užaljenosti, češ, zakaj se širite, če smo pa prijatelji in zavezniki. Baltske države sosedu očitno niso želele verjeti na besedo. Danes je očitno, da so imele prav. Od preloma tisočletja so šle stvari samo še navzdol. 31. decembra 1999 je odstopil predsednik Jelcin in za svojega naslednika imenoval Vladimirja Putina. Romance z zahodom je bilo s tem nepreklicno konec. Sledila je krvava druga vojna v Čečeniji, poleti 2008 je Rusija napadla Gruzijo.

Vendar pa navkljub vsemu do nedavnega v bližini evropskih meja Ruske federacije ni bilo Natovih vojaških baz oziroma vojaških enot, ki bi delovale pod poveljstvom Nata. Do spremembe je prišlo šele po ruski okupaciji Krima, ko je 2016 vrh Nata odločil, da vzpostavi prisotnost svojih vojaških sil v baltskih državah in na Poljskem, po letošnjem ruskem napadu na preostanek Ukrajine pa je prišlo do odločitve o formiranju mednarodnih bojnih skupin še v Bolgariji, Romuniji, na Madžarskem in na Slovaškem. Tudi morebitni vstop Ukrajine v Nato, za katerega pred letošnjim februarjem ni bilo nikakršnih realnih možnosti, ne bi prinesel prelomnice glede širjenja severnoatlantske zveze do ruskih meja. Norveška je ustanovna članica Nata, od leta 1999 so članice tudi baltske države in Poljska, kmalu pa se jim bo pridružila še Finska. Vse te države mejijo na Rusijo, a ta zaradi tega (vsaj zaenkrat), ni sprožila nobenih specialnih vojaških operacij, da bi zaščitila svojo varnost. Ukrajina je očitno izjema. Kot pravim, zato, ker so razlogi drugje. Moj zapis ni ne hvalnica ne opravičilo Nata za maslo, ki se mu je v zadnjih letih nabralo na glavi. Ne zanikam preteklih grehov severnoatlantske zveze, trdim pa, da ogrožanja Ruske federacije ni med njimi.

Nacionalistična, antiliberalna paradigma

Za trditev, da je ruski medved znotraj samooklicane cone svojih interesov pripravljen tolerirati marsikaj, razen demokracije, je kar nekaj zgodovinskih dokazov. Analogije s preteklostjo so zanimive, a pogosto ohlapne, vendar v tem primeru temu ni tako. Putinov pogled na Rusijo in njeno mesto v svetu je v bistvu precej simplističen. Glavni razlog za vse krize in težave, predvsem pa za izgubo ruske moči in vpliva, Putin vidi v razpadu Sovjetske zveze. Glavni cilj njegove politike je vzpostavitev v prejšnje stanje, pri tem pa ponavlja le rahlo prilagojene vzorce obnašanja nekdanjih sovjetskih imperialistov.

Ideološki temelj tako ni več kremeljska interpretacija komunizma in socializma, ampak Putinova novokomponirana nacionalistična, antiliberalna paradigma, ki v spregi z vrhom ruske pravoslavne cerkve prodaja bučke o duhovni čistosti in nadvladi ruskega naroda. Ki so baje narekovale napad na Ukrajino, ker je to bil edini način, da ruski narod obranijo pred pederastično dekadentnostjo gnilega in pokvarjenega zahoda.

Britanski zgodovinar Tony Judt v svoji monumentalni "Zgodovini Evrope po 1945" podrobno opisuje razmišljanje vodstva Sovjetske zveze v dneh pred vdorom sovjetskih enot in krvavo zadušitvijo madžarske vstaje jeseni 1956. Vse do zadnjega je obstajala pripravljenost, da se ugodi nekaterim zahtevam vlade Imre Nagyja, vključno z umikom sovjetskih enot iz Madžarske. Še 31. oktobra je prezidij CK KPSZ izrazil pripravljenost za pogajanja o takšnem umiku. To, kar je sodu dokončno izbilo dno, tudi ni bila Nagyjeva izjava o izstopu iz Varšavskega pakta in nevtralnosti Madžarske, ampak napoved uvedbe večstrankarskega sistema. Tega Kremelj nikakor ni bil pripravljen dopustiti, saj bi se zahteve po koncu monopola komunistične partije lahko razširile tudi doma in v satelitih Sovjetske zveze. Podobnost s Putinovim ravnanjem glede Ukrajine je očitna. Kam pa bi prišli, če bi sovjetski državljani in njihovi sotrpini na vzhodni strani železne zavese začeli škiliti k Madžarom in ugotavljati, da je bila tudi v tem delu Evrope možna drugačna usoda od tiste, ki jim jo je prodajal in serviral prezidij CK KPSZ? Dogajanja na Madžarskem so pozorno spremljali tudi v drugih delih Evrope in sveta. Jean Paul Sartre, na primer, je tako izjavil, da je pri madžarski vstaji šlo za desničarsko zaroto, ki jo je organiziral in financiral zahod. Bolj kot se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste, radi rečejo Francozi.

Putinova vojna je vojna proti demokraciji, v soseščini in doma

Madžarski vzorec je Putin skušal ponoviti tudi jeseni 2013, ko je pritisnil na takratnega ukrajinskega predsednika Janukoviča in ga prisilil, da v zadnjem trenutku prekliče podpis sporazuma o političnem sodelovanju in prosti trgovini z Evropsko unijo in v zameno napove tesnejše povezovanje z Rusijo in Evrazijsko gospodarsko zvezo. Sledil je upor državljanov in Majdanska revolucija. Janukovič je na koncu pobegnil v Rusijo, Putin pa se je Ukrajini maščeval tako, da je orkestriral spopade na vzhodu države, le nekaj tednov kasneje pa okupiral in ilegalno anektiral Krim. Nobena zgodba, - in še najmanj revolucija, - ni črno bela, tudi Majdan ni bil izjema. Pred dnevi sem se pogovarjal z ukrajinskim zgodovinarjem Georgijem Kasjanovim z univerze v Lublinu, ki je bil precej kritičen do vloge nacionalistov v tistih dramatičnih dneh, obenem pa je bil popolnoma jasen glede tega, da so bili provokatorji v manjšini in da je ogromna večina protestnikov šla na ulice zato, ker so za svojo državo zahtevali demokratično prihodnost, temelječo na človekovih pravicah, političnih svoboščinah in vladavini prava. To razmerje sil se je jasno pokazalo tudi na vseh kasnejših volitvah v Ukrajini, na katerih so nacionalistične in skrajno desne stranke dosegale bistveno nižje odstotke kot v mnogih državah Evropske unije. Naj omenim, da je Kasjanov izrazil globoko nestrinjanje s trditvami, "da je pri ukrajinski revoluciji šlo za zaroto, ki jo je organiziral in financiral zahod".

Brez razumevanje ozadja in resničnih razlogov za rusko agresijo na Ukrajino nam ne bo uspelo poiskati poti do končanja vojne in stabilnosti v Evropi. Koncesije na račun "občutkov ogroženosti" paranoidnega populističnega avtoritarizma in imperializma lahko vodijo le v eternalizacijo konfliktov. Putin ustvarja in razpihuje občutek zunanje ogroženosti, saj gre za ključni instrument v ohranjanju njegove oblasti. V imenu "zunanje nevarnosti" sprejema in upravičuje izjemne razmere in ukrepe proti politični opoziciji, kritičnim medijem, civilni družbi in vsem, ki si drznejo podvomiti v modrost in oblast Velikega Vodje. Putinova vojna je vojna proti demokraciji, v soseščini in doma. Varnostne garancije, ki jih Rusija in njeni državljani dejansko potrebujejo, so tiste, ki jih bodo zaščitile pred destruktivnostjo njihovega trenutnega vodstva. Teh garancij pa jim nihče ne more zagotoviti od zunaj. Spremembe, ki jih potrebujejo, bodo morali poiskati in uresničiti sami.