Matjaž Gruden
"Radio Erevan, ali je možno napovedovati prihodnost? Načeloma to ni nikakršen problem. Težje je z zgodovino. Ta se ves čas spreminja."
Obdobje slovenske osamosvojitve je brez dvoma eno najpomembnejših prelomnic v zgodovini Slovenije. Skrb za ohranitev zgodovinskega spomina na vse etape naše državotvornosti bi morala biti predmet družbenega konsenza. Če kaj, bi nas morala skrbeti možnost, da bi imeli muzej novejše zgodovine brez zbirke, ki bi strokovno predstavila čas, v katerem smo si slovenski državljani izbojevali ne le samostojno državo, ampak tudi pravico, da sami odločamo o svoji prihodnosti. Svojo državo smo postavili na temelju vrednot liberalne demokracije, zato je hecno, če bi kdo, bognedaj, skušal to pomembno poglavje naše preteklosti uporabiti za furanje neliberalnega populizma.
Se pa ob zgodovino ne spotikamo le Slovenci, ampak pravzaprav cela Evropa. Nekateri se na vso moč trudijo, da bi jo pozabili. To je s človeškega vidika mogoče razumeti. Če kdo, potem smo Evropejci v preteklih sto in nekaj letih nakopičili zelo veliko grozne zgodovine. Ne samo v Evropi. To naklepno kolektivno amnezijo Timothy Snyder imenuje politika neizbežnosti. Gre za trdovratno prepričanje, da si svetlo prihodnost lahko zagotovimo le, če pozabimo na vse konflikte, trpljenje in mračna obdobja iz preteklosti. Temelji na naivni veri o "koncu zgodovine" in neizbežni prihodnosti, ki bo na veke vekov zgolj enaka ali izboljšana inačica sedanjosti. Odnos do preteklosti je zreduciran na retorične puhlice tipa nikoli več. Pri nas zelo popularna je tudi parola o prenehanju delitev na domobrance in partizane. Z optimizmom, vero in usmerjenostjo v prihodnost seveda ni nič narobe. Problem nastane takrat, ko zaradi naklepnega pozabljanja pozabimo in prezremo opozorila, da gredo stvari v napačno smer. Tudi pokojni angleški zgodovinar Tony Judt kritično opisuje neverjetno zaverovanost v absolutno neprecedenčnost sedanjosti in vero, da se iz preteklosti nimamo česa naučiti.
Težava družbenega projekta, ki temelji na progresivnih civilizacijskih vrednotah, a obenem namenoma pozablja na temne epizode iz preteklosti, je v tem, da ljudje, ki nimajo več osebne izkušnje, niti kritičnega znanja in razumevanja polpretekle zgodovine, niso sposobni v celoti razumeti pomena teh vrednot. Ker ne vedo oziroma ne želijo vedeti, kaj se lahko zgodi - ker se je že zgodilo, kot je zapisal Primo Levi -, ko ni več demokracije, ni več človekovih pravic, ni več spoštovanja človeškega dostojanstva in ni več človečnosti. To ni le teoretično nakladanje. Pred leti je raziskava, ki sta jo izvedla Yascha Mounk in Roberto Stefano Foa, pokazala, da se le tretjini mladih ljudi na Nizozemskem zdi pomembno, da živijo v demokraciji. Pred dnevi, na dan spomina na holokavst, pa je bil objavljen podatek, da je skoraj četrtina mladih Nizozemcev, rojenih po letu 1980, prepričana, da gre pri holokavstu zgolj za mit oziroma za veliko pretiravanje glede števila žrtev. Dve leti nazaj sta Timothy Garton Ash in Antonia Zimmermann pripravila raziskavo, ki je pokazala, da več kot polovica mladih Evropejcev glede reševanja okoljske krize bolj zaupa avtoritarnim režimom kot demokracijam. Če lahko parafraziram Josipa Broza - Tita, se narodom s takšno mladino treba še kako bati za svojo prihodnost. Pa da ne bo padalo samo po mladih. Odnos starejše generacije je po pravilu še slabši. Poleg tega mi tudi nimamo izgovora, da ne vemo in se ne spomnimo.
Namesto upanja in obljub o lepši prihodnosti populizem razočaranemu in jeznemu ljudstvu ponuja zgolj razpihovanje sovraštva do domnevnih grešnih kozlov za njihovo trpljenje
Do neke mere bi za politika neizbežnosti pri nas lahko imeli bivšega predsednika Pahorja, čeprav je ta svojo brezbrižnost v soočanju z zgodovinskimi atavizmi pogosto pripeljal do skrajnih robov nedolžne naivnosti. Njegov v belo marmornato meglo pozabe zavit koncept narodne sprave je kot podalpski Vinterbergov Festen, na katerem družinski člani pod taktirko nad seboj navdušenega očeta naroda s stisnjenimi zobmi in pestmi prepevajo "Mi se imamo radi". Radi, radi, radi. #Radi prav zares.
Politika neizbežnosti zaide v težave v trenutku, ko se domnevno neprecedenčna sedanjost spremeni v razočaranje za mnoge, ki se počutijo zapostavljene in pozabljene in ekonomsko, družbeno in politično marginalizirane. Takrat perspektiva perpetualizacije sedanjosti v neskončnost ni več razlog za prešerni optimizem, ampak začne povzročati nelagodje, jezo in strah pred prihodnostjo. Ko se to zgodi oziroma ko se je to zgodilo, je priložnost dobila politika večnosti. Pri tej gre za populistični koncept ogrožene sedanjosti, ujete v neskončno zanko vračanja v resnično, ali imaginarno, v vsakem primeru pa ritualizirano epizodo iz preteklosti, na kateri populistični avtoritarizem gradi mit o svojem mučeništvu in herojstvu ter utemeljuje ekskluzivno legitimnost svojega ideološkega diskurza in zahteve po družbeni prevladi. Namesto upanja in obljub o lepši prihodnosti, populizem razočaranemu in jeznemu ljudstvu ponuja zgolj razpihovanje sovraštva do domnevnih grešnih kozlov za njihovo trpljenje.
Poučne primere politike večnosti nam ponuja srbska obsedenost s kosovsko bitko in Orbanovo ropotanje s Trianonom, ki imata oba zelo malo zveze z zgodovino in sta instrumentalizirana zgolj za današnjo politično rabo. Najbolj aktualen primer pa je seveda rusko-putinovska interpretacija druge svetovne vojne oziroma Velike Patriotične Vojne, kot ji rečejo v Rusiji. Pri tem seveda nikakor ne gre zanemariti pomembne vloge, ki jo je imela rdeča armada v zmagi nad nacizmom, in še manj ogromnih civilnih in vojaških žrtev, uničenja in trpljenja, ki jih je utrpela Sovjetska zveza v tej vojni. Kar bode v oči, pa je sfrizirani in ritualizirani diskurz, ki ignorira vse, kar se je zgodilo pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo, vključno s paktom Molotov-Ribbentrop in minimiziranjem holokavsta, ker ta moti sliko o ekskluzivnosti ruskega trpljenja. V ruski kolektivni zavesti je druga svetovna vojna zreducirana na spopad med Rusijo in nacizmom, s katerim je Rusija oziroma Sovjetska zveza opravila bolj ali manj sama. Skozi to naracijo je ustvarjen mit o Rusiji in Rusih kot "izbranem ljudstvu", ki si v obrambi svoje "svetega zgodovinskega poslanstva" lahko dovoli vse, kar se voždu zdi in paše. Končna cilj in učinek politike večnosti se tragično odraža v zlorabi druge svetovne vojne v kontekstu ruske agresije nad Ukrajino in pretvezah o "denacifikaciji" in "osvoboditvi trpečih ukrajinskih bratov", ki "antifašistu" Putinu niso pustile druge možnosti kot napad in uničenje sosednje države. "Kot takrat je tudi danes ves zahod na strani nacistov," so ob 80. obletnici bitke za Stalingrad grmeli ruski politični in medijski vojni hujskači.
Razumevanje zgodovine nam tudi v Sloveniji pogosto ne gre najbolje od rok. Uspelo se nam je skregati glede organizacijskih rešitev za strokovno najustreznejšo muzejsko predstavitev tako pomembnega zgodovinskega obdobja, kot je osamosvojitev Slovenije. Naj vas ne zmedejo sklicevanje na domoljubnost in ropotanje z nezaupnicami in ultimati, na koncu ne gre za nič drugega kot za to. Vsi očitki o nedomoljubnosti in zanikanju ali odrekanju temu obdobju so netočni in nespodobni. Uporabljeni so kot strelivo v kulturni vojni in ideološki polarizaciji med "našimi" in tistimi, ki to naj ne bi bili. Gre za poizkus, da se zgodovinska resnica in kolektivni spomin na dogodke, ki pripadajo vsem, spremeni v Neskončni dan, v katerem se bomo vsako jutro zbudili v politično frizirano verzijo junija 1991. In tega nam res ni treba. Slovenska osamosvojitev si zasluži politiko, ki bo spoštovala zgodovinska dejstva, in ne obratno.
V trenutku, ko to pišem, še ne vem, kaj se bo izcimilo iz "akcijskega načrta", ki so ga napovedali ogorčeni osamosvojitelji na nedavni tiskovni konferenci. Po pravici povedano, me tudi ne zanima preveč. Nikakor ne želim zmanjševati pomembne vloge, ki jo je vsakdo izmed njih imel v obdobju osamosvojitve, a to ne pomeni, da vse zasluge pripadajo izključno njim, še manj pa jim daje izključno pravico do zgodovinske interpretacije teh dogodkov. Ta pripada zgodovinarjem, političnega nasledstva osamosvojitve pa si ne more prisvajati ali spreminjati nihče. Tega smo zapisali in zaščitili z ustavo. Na koncu še odgovor tistim, ki trdijo, da ne počnejo nič drugega kot tisto, kar je prej pol stoletja počel prejšnji režim. Res je, in eden od glavnih razlogov, da so Slovenci tako množično podprli in sodelovali v osamosvojitvi, je bila tudi odločenost, da tega nikoli več in nikomur ne dopustimo početi z nami. Za zgodovinsko resnico o osamosvojitvi in za njeno strokovno muzejsko predstavitev se ljudje ne zavzemajo zato, ker jim ne bi bilo mar, ampak zato, ker jim je. Ker imajo radi svojo državo in so ponosni nanjo. In so zaradi tega do nje včasih tudi kritični. To pa je tisto, kar resnično domoljubje loči od nacionalizma.
