Nedavni dogodki v središču Ljubljane, na katerih je prišlo do srečanja med nasprotniki in zagovorniki pravice žensk, da svobodno odločajo o svojem telesu, so v slovenski javnosti in politiki dvignili veliko prahu, ki se še ni polegel - in ni videti, da se kmalu tudi bo. To ni prvič, da smo v Sloveniji priča zelo burni, na trenutke tudi ihtavi razpravi o pomembnih vprašanjih s področja zaščite človekovih pravic. Žal tudi ni prvič, da se takšna razprava vodi na temelju zelo površnega poznavanja problematike, emocij, hitrih, pogosto nepremišljenih reakcij in bolj ali manj prikritih in pogosto problematičnih političnih interesov.

Včasih pomaga, če se za trenutek ustavimo in z manj strasti razmislimo in se pogovorimo, za kaj gre in kako naprej. Dejansko je na Kongresnem trgu prišlo do kolizije med različnimi pravicami. A reševanje takšnih kolizij je kompleksna zadeva, ki je ne gre reševati čez prst in še manj zgolj na temelju in v korist lastnih prepričanj, pa naj bodo še tako plemenita. Poglejmo najprej, kako je s pravicami tistih, ki so na Kongresnem trgu organizirali dogodek "v spomin nerojenim otrokom". Veliko govora je bilo okrog njihove pravice do svobode izražanja, ki jo ščiti 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Tukaj bi dodal, da je šlo tudi za pravico do mirnega zbiranja, ki jo ščiti 11. člen EKČP. Pomembno je poudariti, da konvencija pogodbenim članicam, torej tudi Sloveniji, ne nalaga ne le obveznosti, da se vzdržijo neutemeljenim in nedovoljenim posegom v ti pravici, ampak jim nalaga tudi pozitivno obveznost, da ustvarijo pogoje za njihovo nemoteno uživanje. To v primeru pravice do zbiranja vključuje tudi omogočanje in varovanje mirnih zborovanj - tudi če ta niso bila vnaprej napovedana in dovoljena. Gre za dejstvo, ki je bilo sistematično spregledano v primerih nenapovedanih protestov proti prejšnji vladi, velja pa seveda tudi med mandatom sedanje.

Po drugi strani pa tako 10. kot 11. člen vsebujeta tudi določbe, ki omogočajo, oziroma pod določenimi pogoji tudi obvezujejo, k omejevanju teh pravic. Med temi pogoji je tudi varovanje pravic in svoboščin drugih ljudi. Pri tem seveda velja, da mora vsak tak omejevalni ukrep temeljiti na zakonu in biti "nujen v demokratični družbi." Še bolj natančno vprašanje kolizije med različnimi pravicami in svoboščinami določa 17. člen konvencije, ki prepoveduje zlorabo pravic in pravi, da "nobene določbe v tej konvenciji ni mogoče razlagati tako, kot da vsebuje za katerokoli državo, skupino ali posameznika pravico do kakršnekoli dejavnosti ali dejanja, ki je usmerjeno h kršenju katerihkoli pravic ali svoboščin, ki so tu določene, ali k njihovem omejevanju v večjem obsegu, kot je določeno v tej konvenciji."

Kaj vse to pomeni za dogodke na Kongresnem trgu?

Za organizatorje vsekakor, da so zastavice zasajali na temelju pravice do svobode izražanja in pravice do mirnega zbiranja. Vprašanje pa je, ali so z izvrševanjem svojih pravic posegali v pravice drugih na način, ki ga konvencija ne dovoljuje. Mnogo je tistih, ki menijo, da je bilo tako. Nekateri trdijo, da je nedovoljeno javno zagovarjati spremembo z ustavo določenega stanja. To seveda ni res. Ustava se seveda lahko, po postopkih, ki so ravno tako določeni z ustavo, tudi spremeni - in za spremembe se je dovoljeno tudi javno zavzemati. Predstavljajmo si, da bi kriminizirali prizadevanja za uvedbo pokrajin ali spremembo načina imenovanja sodnikov, pri čemer gre za vprašanje, ki je v tem trenutku že v parlamentarnem postopku.

A po drugi strani vprašanja svobodne odločitve o rojstvu otrok seveda ne moremo enačiti z uvedbo pokrajin, saj gre pri prvi za človekovo pravico, ki jo ščiti 5. člen ustave, izrecno pa še 55. člen. Ta v ustavo ni bil uvrščen zato, ker bi si njeni avtorji prizadevali, da bi bilo v samostojni in demokratični Sloveniji čim več abortusov, ampak zato, ker je prevladalo stališče, da je pravica do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok nujni pogoj za vzpostavljanje in ohranjanje demokratične družbe, za katero smo se odločili.

Ker sem se do zdaj že nekajkrat skliceval na EKČP, velja omeniti tudi to, kako je to tematiko do zdaj obravnavalo Evropsko sodišče za človekove pravice. Nasprotniki pravice do umetne prekinitve nosečnosti poudarjajo, da je Strasbourško sodišče v dosedanji praksi zaščitilo to pravico zgolj v omejenem obsegu, glede primerov, v katerih bi prepoved abortusa lahko ogrozila življenje žensk. To je res, predvsem zaradi tega, ker na odločitve sodišča vplivajo tudi stališča evropskih držav, v katerih se pravica do abortusa omejuje, z vsemi tragičnimi posledicami, ki smo jim priča. Vendar pa EKČP določa zgolj minimalne standarde v zaščiti človekovih pravic in v ničemer ne preprečuje državam članicam, da v svoji notranji ureditvi teh standardov ne postavljajo tudi višje, kot je s 55. členom ustave storila Slovenija, če s tem ne kršijo drugih, v konvenciji zaščitenih pravic. In med temi, naj spomnimo, ne boste našli pravice do omejevanja pravic drugih ljudi. Dejstvo, da smo v tako pomembnem oziru zaščite človekovih pravic, kot je pravica žensk, da avtonomno odločajo o svojem telesu, korak pred minimalnimi standardi je razlog za ponos, ne zadrego.

Kaj pa odgovor politikov?

O tem, da so organizatorji zborovanja na Kongresnem trgu zagovarjali stališča, ki bi v primeru njihove uveljavitve pripeljala do omejitve človekovih pravic, po mojem mnenju ni dvoma. Drugo vprašanje pa je, ali so to počeli na način, ki bi zahteval uradni poseg v njihovo pravico do mirnega zbiranja in svobodo govora. O tem bi lahko kompetentno odločilo le sodišče, vendar sam menim, da ne.

Ne pozabimo, da konvencija dovoljuje le omejitve, ki so nujne v demokratični družbi. Ta prag mora ostati visok. A tudi če je bilo njihovo zborovanje legalno, to še ne pomeni, da je potrebno njihova zavzemanja za omejitev ali celo ukinitev z ustavo zajamčenih človekovih pravic spoštovati in še manj glede njih voditi spoštljiv dialog. Spoštovanje pravice svobode izražanja ne vključuje pravice do avtomatičnega spoštovanja izraženega. Doktrina upoštevanja vseh različnih mnenj, ki postavlja enačaj med tistimi, ki se borijo za človekove pravice, in tistimi, ki zahtevajo omejevanje teh pravic, demokracije ne krepi, ampak jo slabi. Najprimernejši in najučinkovitejši odgovor v tem primeru je še odločnejša zaščita človekovih pravic s strani politike in civilne družbe. Del slednje se je v tem primer odzval. Z uporabo svoje pravice do svobode izražanja in mirnega zbiranja. O tem, ali je to bilo storjeno na najprimernejši način, ima lahko vsak svoje mnenje. Kar pa se odgovora politikov tiče, se je vsakdo odzval po svoji presoji. Eni tako, drugi drugače. Tudi o tem ima lahko vsak svoje mnenje. In ga gotovo tudi ima.