Ko sem pred dnevi na sobotno dopoldne raztreseno preklapljal med televizijskimi programi, je v hiši nenadoma zadonela partizanska pesem Hej, brigade, hitite. V Opatjem selu so obeleževali obletnico priključitve Primorske matični domovini. Priznam, da mi je bilo toplo v srcu. V času, v katerem mnogi skušajo revidirati zgodovino, postavljajo pod vprašaj narodnoosvobodilni boj in demonizirajo antifašizem, je pomemben spomin na tiste čase, ko se je slovenski narod pogumno uprl tujemu okupatorju. Zaradi preteklosti, zaradi sedanjosti in zaradi prihodnosti. Na proslavi, kot se spodobi, so bili praporščaki, pevci in igralci, ki so deklamirali Karla Destovnika - Kajuha. Bili so seveda tudi govorci. Med njimi tudi prvi predsednik svobodne, samostojne in demokratične Slovenije, Milan Kučan. V svojem govoru se je na koncu dotaknil tudi že leto in pol trajajoče ruske agresije na Ukrajino. "Biti na pravi strani zgodovine, ta čas, pomeni biti na strani miru."

Njegova izjava je v delu javnosti povzročila mnogo burnih reakcij. Ne razumem, zakaj. V Ukrajini poteka krvav spopad, v katerem na obeh straneh umira na tisoče mladih ljudi. Uničujejo se ukrajinska mesta in vasi. V brezobzirnem ruskem bombardiranju umirajo civilisti, tudi otroci. Ruski okupatorji so na zasedenih ozemljih zagrešili že celo vrsto vojnih zločinov. Ruska agresija na sosednjo državo povzroča dodatno destabilizacijo mednarodnega reda in stabilnosti, ki sta bila, resnici na ljubo, že pred tem na precej trhlih nogah. Kdo, pri zdravi pameti, si ne bi želel, da je te morije in človeškega trpljenja čim prej konec? Kdor ta čas ni na strani miru, vsekakor ni na pravi strani zgodovine. Pa ne le zgodovine, ampak tudi temeljne človečnosti. In konec koncev, če si kdo resnično želi miru, so to v prvi vrsti gotovo Ukrajinci, ki jih je ruski agresor pahnil v ta nesmiselni in uničujoči spopad. Ukrajinci, tako kot desetletja nazaj Primorci in vsi Slovenci, si ničesar ne želijo bolj kot živeti v miru. In v svobodi. To je pravica vsakega naroda. V tistem času. In v tem času.

Prvi predsednik svobodne, samostojne in demokratične Slovenije je spregovoril tudi o dediščini fašizma, ki je slovenskemu narodu prinesel toliko trpljenja. Opozoril je, da za povzročeno gorje še vedno nismo prejeli pravega opravičila. To je pomembno. Ne le zaradi preteklosti, ampak tudi zaradi sedanjosti, v kateri fašizem, v različnih oblikah in na različnih koncih, spet dviga glavo. Od tega, kako se bomo odzvali na ponovno rast takšnih idej in ideologij, kjerkoli se pojavljajo, je življenjsko odvisna naša prihodnost. Kdor je danes v srcu, besedah in dejanjih resnično antifašist in demokrat, si gotovo ne more zatiskati oči pred dejstvom, da je agresija na Ukrajino predvsem posledica avtoritarne politike, ki že dvajset let, in to vse bolj očitno, gradi svojo oblast navznoter na zatiranju družbenih manjšin in likvidaciji političnih nasprotnikov in kritikov, navzven pa z nacionalistično in imperialistično agresijo do drugih držav. Če to ni fašizem, mu je prekleto blizu.

To seveda ne pomeni, da je svet črno-bel in da nihče drug nima masla na glavi. O tem, koliko je tega masla na kateri glavi, se krešejo mnenja in razplamtevajo strasti, kar je konec koncev normalno in pričakovano. Nekdanji predsednik je poudaril, da glede vzrokov, ki so pripeljali do vojne, obstajajo različni pogledi. In tudi to je normalno in tudi o tem se lahko pogovarjamo in tudi prerekamo. Dokler ne postavljamo enačajev med žrtvijo in agresorjem. Ker v tistem trenutku nismo več na pravi strani zgodovine, ampak na strani agresorja. Da so bili mednarodni red, stabilnost in mir že pred rusko agresijo v precej klavrnem stanju, sem že omenil. Da za to ni bila odgovorna zgolj Rusija, tudi ni nobenega dvoma. Dolga leta smo živeli v unipolarnem svetu, v katerem je edina globalna sila redko zamudila priložnost, da v svoji dominaciji zamoči in dela škodo. Da tako ne gre več naprej, je jasno. A ni vseeno, kako se bomo lotili nujno potrebnega remonta globalne stabilnosti in miru. Putin v tej zadregi ni in ne more biti del rešitve, on in njegova politika sta velik del problema.

Nekdanji predsednik je v govoru opozoril, da gre pri ruski agresiji nad Ukrajino za spopad geopolitičnih interesov velikih držav. Tudi s tem se strinjam. Rusija je Ukrajino napadla, ker je to del Putinovega načrta za vzpostavitev ruske teritorialne ekspanzije do meja nekdanjega ruskega imperija in preko njih. ZDA in Evropska unija pa Ukrajini pomagajo tudi zato, ker uspeh Putinovih lebensraum ambicij ni v njihovem interesu. Vendar dejstvo, da gre pri ruski agresiji na Ukrajino tudi za konflikt interesov velikih držav, še ne pomeni, da lahko med temi interesi potegnemo vsegliharsko vzporednico in enačaj. Navsezadnje ena od teh velikih držav svoje geopolitične interese uresničuje z agresijo, druge pa s pomočjo žrtvi te agresije. Še bolj problematično je, kadar se iz te ohlapne floskule o geopolitičnem spopadu velesil izvajajo zaključki glede soodgovornosti za konec vojne. Res je, tako ena kot druga stran v tem geopolitičnem konfliktu velikih držav lahko pripomoreta h koncu vojne, vendar ne na enak način in ne z enakimi posledicami. Predvsem za Ukrajino. Rusija lahko vojno v hipu konča tako, da umakne svojo okupatorsko vojsko. Podporniki Ukrajine pa lahko vojno končajo le tako, da tej državi nehajo pomagati in jo prepustijo na milost in nemilost agresorju.

Prepričan sem, da ljudje, ki iskreno zavračajo imperializem - kateregakoli in vse skupaj -, ne morejo sprejeti teze, da je vojno v Ukrajini mogoče in treba končati s kšeftanjem med velesilami, ki naj med seboj mešetarijo s tujim teritorijem, svobodo in preživetjem. Pol Ukrajine, pa roka? Da takšne "mirovne načrte" zagovarjajo razni trumpi in podobni, ni nobeno presenečenje, saj gre na roke njihovim ideološkim somišljenikom in pajdašem. Po drugi strani pa verjamem, da ljudje, ki se še niso pripravljeni odreči viziji sveta, temelječi na mednarodnem pravu, pravičnosti, svobodi in enakopravnosti vseh, ne glede na njihovo moč in velikost, Ukrajincem gotovo ne bodo odrekali pravice do narodnoosvobodilnega boja proti tujemu imperialističnemu okupatorju, ki nikoli ni skrival ambicij, da jih kot državo in kot narod izbriše z zemljevida.

Prvega predsednika svobodne, samostojne in demokratične Slovenije zelo spoštujem. Nobenega dvoma nimam glede njegove privrženosti antifašističnim in demokratičnim vrednotam. Zato me ne moti, če imava glede nekaterih vprašanj različne poglede. Ker ne dvomim, da si iskreno želi miru. In ker verjamem, da lahko sprejme, da si miru v Ukrajini iskreno želimo tudi tisti, ki imamo na nekatera vprašanja drugačne poglede. Ker verjamem, da razume in spoštuje, da si Ukrajina in Ukrajinci, tako kot Primorci in vsi Slovenci v času narodnoosvobodilnega boja proti tujemu okupatorju, ne želijo ostati le na pravi strani zgodovine, ampak tudi na pravi strani preživetja. In da pri tem potrebujejo in si zaslužijo našo podporo in pomoč.