(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Kolumna Matjaža Grudna: Še premalo smo prebujeni

Do tega spoznanja je slovenska javnost prišla po tem, ko je članek o tem objavil najstarejši judovski časnik The Jewish Chronicle. Zgodbe ne pogrevam zato, ker bi se želel še naprej ukvarjati z osebo, o kateri govorimo. Če kaj, do nje čutim pomilovanje, ob začudenosti nad agresivnostjo njenega reputacijskega samomora. To, kar me je spet spodbudilo k pisanju, je odsotnost resne reakcije na to in druge družbene patologije v slovenskem javnem prostoru. To, kar se je zgodilo po objavi članka v londonskem tedniku, je simptomatično iz več razlogov.

Potem pa gremo naprej?

Prvič, zgroženost je bila zelo kratkotrajna. Nekaj člankov v medijih, par odzivov na družbenih omrežjih, potem pa, ups, se zgodi, gremo naprej. Drugič, tudi do te mevžaste reakcije je prišlo šele, ko nas je na to opozoril nekdo od zunaj. Pred tem je dotični gospod že leta "razveseljeval" slovenski javni prostor s svojimi zelo vprašljivimi cvetkami, ki so se od mizoginije in vseh mogočih teorij zarote počasi sprevrgle v najbolj trdi antisemitizem. In ves ta čas in navkljub temu, - dokler nas niso po ramenu potrepljali iz tujine, - je ta gospod v javnosti še vedno užival pozornost, imuniteto pred vsako resno kritiko in bil celo redno vabljen v medije, vključno na javno televizijo, kot strokovnjak na področju človekovih pravic.

Tretjič, večina komentarjev v slovenskih medijih se je osredotočala predvsem na dejstvo, da naj bi šlo za velik škandal in sramoto za Evropsko sodišče za človekove pravice, kjer je dotični gospod služboval celo vrsto let. Nihče se ni pretirano ukvarjal s tem, kakšno sliko to daje o državi, ki je tega človeka poslala v Strasbourg, pred tem se izvolila za ustavnega sodnika in bi ga na koncu poslala še v Komisijo Združenih narodov za človekove pravice, če jim teh namer ne bi preprečil kandidat sam, z nagnusnimi komentarji ob smrti nekdanje francoske ministrice in predsednice evropskega parlamenta Simone Veil.

Žvižg, ki krdelo spusti z verige

Vztrajanje na politični in družbeni obsodbi je pomembno. Če takšnega odziva ni, je antisemitizem, skupaj z drugimi patološkimi diskurzi, ki so se razpasli v slovenskem javnem prostoru, še bližje popolni normalizaciji in legitimizaciji. Signal, ki ga družba in politika s tišino pošilja vsakemu posamezniku in skupini, ki goji in razpihuje takšno in podobno sovraštvo, je, "če lahko on, potem lahko tudi jaz". Antisemitizem "našega vrhunskega strokovnjaka za človekove pravice in judovsko vprašanje" ni osamljen primer. Ljudje, ki so zasedali visoka mesta v vladi, so zanikali holokavst, svetovalci za državno varnost so tekmovali v rasizmu in sovraštvu do migrantov, vidni člani parlamentarnih strank strašijo z "velikim preseljevanjem", teorijo zarote, ki je zrasla na zelniku belih supremacistov, da o nakladanju o tako imenovanem "kulturnem marksizmu", reciklirani verziji "kulturnega boljševizma", s katerim so nacisti opletali v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ne govorimo. Dlje kot takšni ekscesi ostajajo brez odziva, bolj banalno in sprejemljivo se nam zdi vsakodnevno sovraštvo. Smo žabe, ki se počasi kuhamo v vse bolj vroči mlakuži avtohtonega antisemitizma in rasizma.

Poučen primer so napadi na Georgea Soroša. Ta poslovnež in filantrop judovsko-madžarskega rodu je postal nalepka, ki v očeh velikega dela javnosti predstavlja takojšnjo obsodbo in diskreditacijo. Žvižg, ki krdelo spusti z verige. In na to smo se že popolnoma privadili. Kot da je to nekaj popolnoma normalnega. Pa ni. Pri demonizaciji Georgea Soroša gre najprej za slabo prikrito uporabo tradicionalnih antisemitskih vzorcev o zlobni globalni judovski kabali, ki iz ozadja upravlja svet na račun in v škodo poštenih, običajnih, delovnih, belih in ne judovskih ljudi. Ali, kot je to pred meseci ubesedil Elon Musk: "Soroš

sovraži človeštvo. Hoče uničiti tkivo civilizacije." Takoj po objavi te izjave je bilo družbeno omrežje v njegovi lasti poplavljeno z antisemitskimi teorijami zarote. Čez Soroša tolčeta Putin in Trump. Tudi gospod iz uvoda tega članka je po kritiki iz tujine sicer baje izbrisal večino najbolj očitno antisemitskih izpadov, a potem veselo razpečeval objavo, ki slovensko zunanjo ministrico obtožuje, da "v imenu internacionalne klike uničuje Slovence in slovenstvo", ker se je na neki konferenci srečala s Soroševim sinom. Pljuvanje po Sorošu je očitno postala tudi nekakšna metadonska terapija za potlačene antisemite, ki jim ni omogočeno, da bi sovražili direktno in na glas.

Od zaveznika do zlikovca

Drugi problem je v tem, da gre pri napadih na Soroša za poizkus delegitimizacije in kriminalizacije civilne družbe oziroma tistega dela, ki zagovarja demokratične vrednote, se bori proti rasizmu in vsem drugim oblikam diskriminacije in sovraštva do posameznikov in družbenih skupin, zagovarja enakopravnost in solidarnost in deluje kot sestavni del demokratičnega nadzora izvršne oblasti. Nobena skrivnost ni, da je George Soroš preko svoje fundacije Open Society Fund, v podporo takšne civilne družbe, predvsem v srednji in vzhodni Evropi, vložil na milijone dolarjev. Šokantno pa je, da je zaradi tega v dobrih treh desetletjih, iz zaveznika dobesedno vseh vlad, ki so se prizadevale za demokratično tranzicijo, v očeh mnogih postal največji zlikovec. Nanj s prstom kažejo tisti, ki si danes na napakah in zlorabah v tej tranziciji (ki so jih pogosto zagrešili sami) tlakujejo pot za avtoritarni prevzem oblasti. Če kaj, potem ta dramatični obrat ilustrira spremembe v Evropi in v svetu od padca Berlinskega zidu. Soroševa fundacija je po padcu prejšnjih režimov podpirala projekte, nujno potrebne za vzpostavitev in delovanje demokracije, štipendirala je na tisoče ljudi, da bi novopečenim demokracijam omogočila kadre z znanjem in veščinami, ki jih demokracija potrebuje. Podpirala je in še podpira programe za integracijo Romov, predvsem skozi izobraževanje in kulturo. Ustanovila je univerzo, na kateri so se izšolali mnogi strokovnjaki s področja delovanja demokratičnih institucij in človekovih pravic. V Budimpešti te univerze ni več, na Dunaj jo je nagnal Sorošev bivši štipendist, ki si zdaj tudi z demonizacijo svojega nekdanjega mecena utrjuje oblast. Soroš je bil nekoč junak, ker je podpiral demokracijo. Danes je za mnoge sovražnik, ker podpira demokracijo. Na poti v svetlo prihodnost, tlakovano s priseganjem na skupne demokratične vrednote, smo očitno dolga leta stopicali na mestu, zdaj pa že nekaj časa s strumnim korakom marširamo v rikverc. Nekateri tudi v vojaških škornjih.

Za oblast. Pa naj stane, kar hoče

"Soroševec" je danes psovka za vsakogar, ki zagovarja in deluje v podporo in zaščito vrednot liberalne demokracije in zaščito človekovih pravic in političnih svoboščin. Na podoben način se uporablja "prebujenstvo" kot univerzalna nalepka za diskvalifikacijo prizadevanj za enakopravno, solidarno, socialno pravično in okoljsko odgovorno družbo. "Kulturni marksizem" je izmislek, ki vse skupaj povezuje v zgodovini že uporabljeno teorijo zarote. Vse te nalepke so tako meglene, kot so strupene. Ko so pred meseci ameriško desničarsko publicistko Bethany Mendel v intervjuju ob izidu njene knjige, v kateri skoraj na vsaki strani straši pred »prebujensko indoktrinacijo otrok«, vprašali, za kaj hudiča gre pri tem groznem bavbavu, je le zajecljala, nato pa obnemela. Gre preprosto za pavšalno zmerjanje kogarkoli za karkoli. Za obtožnice brez dokazov in za sodbe brez priziva. Za našitek na obleki, ki naj množici pomaga prepoznati narodove sovražnike. Gre za diskurz, ki služi kot zapik in alibi za zagovarjanje politike in idej, ki so v resnici tako sporne in nevarne, da si jih tudi borci proti "prebujenstvu" in "kulturnem marksizmu" (za zdaj) še ne upajo izreči na glas. Maskirna uniforma, izpod katere vse bolj štrlijo rasizem, antisemitizem, mizoginija, homofobija, šovinizem in nacionalizem, predvsem pa sla po neomejeni oblasti in pohlep. Glavni motiv za kričanje in kazanje s prstom je poizkus izničenja desetletnih prizadevanj za bolj odprto, solidarno in demokratično družbo. Populistični tribuni od Moskve preko Floride, Budimpešte pa vse do vedno bolj blatnega močvirja slovenskih družbenih omrežij in politike, si na delitvah in sovraštvu pridobivajo politični kapital. V imenu boja proti tem "grožnjam" se prepovedujejo knjige, napadajo demokratične vrednote, spodkopavajo demokratične institucije, rehabilitirata suženjstvo in kolonializem in stigmatizirajo družbene manjšine. Brezobzirno se izkorišča stiska in strah ljudi, ki jih je neoliberalizem ponižal in potisnil na rob. Že drugič, v slabem stoletju, smo soočeni z eksplozivno mešanico socialnega nezadovoljstva, gospodarskih težav, nezaupanja v politiko, strahu pred prihodnostjo in avtoritarnih ambicij populističnih nacionalistov, ki pohod na oblast gradijo na delitvah in sovraštvu. Na koncu gre samo in zgolj za to. Za oblast. Pa naj stane, kar hoče.

Veste kaj, še premalo smo prebujeni. Ko bo prepozno, ne bo dovolj reči ups, gremo naprej. Ker ne bo več kam. Ker bomo na dnu. Tam, kjer smo se tolikokrat zaklinjali, da nas nikoli več ne bo.