Matjaž Gruden
Pride Margaret Thatcher v restavracijo skupaj s člani njene vlade in naroči zrezek. Krvav. "Kaj pa priloge?" vpraša natakar. "Priloge bodo jedle to, kar bom jaz," odgovori železna lady.
Tole je bil najboljši vic, ki mi ga je v času sodelovanja povedal moj bivši šef Terry Davis, takrat generalni sekretar Sveta Evrope, drugače pa zagrizen laburist starega kova, bolj podoben nedavno umrlemu Johnu Prescottu kot sedanjemu predsedniku britanske vlade Keiru Starmerju. Pravzaprav je bila to edina šala, ki sem jo kadarkoli slišal od Terryja. Možakar pač ni bil za vice, še posebej ne glede politike Margaret Thatcher, proti kateri se je boril velik del svoje politične kariere. Nikoli ni pozabil omeniti ravnanja njene vlade v času rudarske stavke v letih 1984-1985, med katero je bilo aretiranih več kot 11.000 ljudi, zaprtje dvajsetih rudnikov pa je povzročilo trajno socialno stisko v prizadetih regijah in zadalo udarec, od katerega se britanski sindikati nikoli niso zares opomogli. Grobo zatrtje stavke je označilo tudi začetek obširne privatizacije britanske industrije in javne infrastrukture, od jeklarn do železnic, elektrike in vode. Z Margaret Thatcher se je začel razmah neoliberalizma, ki ne priznava obstoja družbe, ampak zgolj interese posameznikov. Če se kdo sprašuje o začetkih razmaha desničarskega populizma, ki jezdi na gnevu obubožanih in razjarjenih ljudskih množic, je odgovor na dlani. Kljub temu ali pa ravno zaradi tega je železna lady danes svetel vzor mnogim politikom na desni strani političnega spektra, na čelu z Javierjem Mileijem, z motorko oboroženim argentinskim predsednikom, ki ga tako zelo obožujejo nekateri naši politiki, gospodarstveniki in vplivneži.
Polna malha rdečih kartonov
Ampak nazaj k Terryju. Čeprav je nasprotoval politiki Margaret Thatcher, še več, celo odkrito jo je sovražil, politiko namreč, o njej osebno nikoli ni rekel grde besede. Zgornji vic je, kolikor se spomnim, edini primer bolj osebnega komentarja. "V politiki je treba igrati na žogo, ne na igralca", je bil njegov priljubljeni izrek. Ne le to, za politično nasprotnico je znal povedati tudi kaj pozitivnega. Tako je pogosto poudaril njeno vztrajanje pri spoštovanju sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, čeprav ne sodišča ne evropskega sodelovanja nasploh ni imela preveč v čislih. Je pa verjela v pomen spoštovanja mednarodnih obveznosti in vladavino prava, za razliko od mnogih njenih naslednikov v današnji britanski konservativni stranki.
Ideja, da je v politiki in v javni debati potrebno igrati na žogo, ne na igralca, se v slovenskem političnem prostoru, milo rečeno, ni najbolje prijela. Če bi res šlo za nogometno tekmo, bi sodnik potreboval polno malho rdečih kartonov. Naši politični in javni fuzbalerji se v glavnem klofutajo in brcajo med seboj, za žogo se zmeni redko kdo. Če se kdo na tem terenu, blatnem kot Olimpijina zelenica v Stožicah, obnaša drugače, je to svojevrsten šok. Enega izmed njih sem nedavno doživel tudi sam.
Moja nedavna kolumna je bila odziv na enega izmed mnogih tvitov podjetnika in kolega kolumnista Mateja Rigelnika, tribuna samooklicane gospodarske družbene elite, ki je med najbolj gorečimi občudovalci argentinskega gozdarja pri nas. Priznam, da v komentiranju njegovih stališč nisem bil najbolj nežen, navsezadnje tudi pri igri na žogo nogomet ostaja fizičen šport. Reakcije na moj članek so bile različne, a precej predvidljive. Znotraj mojega mehurčka me je nekaj ljudi na socialnih omrežjih prijazno potrepljalo po ramenu. Je pa res, da ta mehurček ni bog ve kako velik in iz dneva v dan manjši. V Sloveniji je v presežni množici tistih, ki bi na primer podpirali Ukrajino in kritizirali avtoritarni desničarski populizem in kulturni boj, ki predstavlja ideološko podlago ruske agresije, zelo malo in vse manj ljudi. Z druge strani sem bil deležen grobih napadov in žaljivk. Enega izmed digitalnih vročekrvnežev je celo zaskrbelo, da mi med pohodom v Dražgoše ne bi pošla sapa. Da bi bolje razumeli vso razsežnost te prijazne pripombe, moram razložiti kontekst. Januarja 2007 je med pohodom v Dražgoše umrl moj oče.
Demokracija je na koncu koncev sistem, ki omogoča kulturno nestrinjanje, ne pa družba, ki časti monolitno razmišljanje "za narodov blagor"
In potem se je oglasil tudi glavni protagonist mojega teksta o lumpenkapitaliatu, Matej Rigelnik. Potem, ko je dal kritikom vedeti, da se ne strinja z njihovim tonom, me je najprej pokaral, da ga nisem označil z imenom v objavi teksta na družbenem omrežju. Glede tega mu dam popolnoma prav. Čeprav tekst ni bil mišljen kot reakcija na njega osebno, ampak je bila njegova objava o zamaških kokakole kot simbolu svobode zgolj povod za širše razmišljanje o posledicah neoliberalne politike na stanje demokracije v svetu in pri nas, je bil v tekstu vseeno omenjen in bi mu moral omogočiti, da na moja stališča odgovori, če bi to želel. Prvi pogoj za to pa seveda je, da zanje tudi izve. Ne slučajno, ampak od mene. Matej me je še bolj presenetil, ko je napisal, da mu je članek všeč in da ga je z veseljem prebral, da pa se z napisanim pač ne strinja. V trenutnem stanju javnega dialoga pri nas je to - če lahko ostanem v nogometni prispodobi - kot volej iz sredine igrišča direktno pod prečko. In takšni potezi je potrebno izraziti priznanje, pa čeprav oziroma še posebej, kadar gol doseže igralec iz nasprotne ekipe.
Kultura političnega dialoga
Da ne bo pomote in preden se komu od ganotja popolnoma zasolzijo oči, zaradi Matejeve korektnosti nikakor ne mislim spreminjati mnenja o njegovih stališčih. Še vedno se ne le globoko ne strinjam z njimi, ampak sem prepričan, da čaščenje neoliberalnega džihada proti vsemu, kar je javno, skupno in solidarno, ogroža demokracijo, ki za svoje normalno delovanje ne zahteva le svobode podjetniške pobude, ampak tudi in predvsem socialno državo in sistem, ki spoštuje in ščiti človekove pravice in politične svoboščine. Po drugi strani pa je Matejev odziv na moje kritično pisanje tako redek primer kulture političnega dialoga, brez katerega ni civilizirane demokracije, da si zasluži priznanje, pa čeprav mi gredo zaradi njegovega pisanja še vedno in vedno bolj vse kocine pokonci. Zato tudi nimam nobenega namena – in upam si trditi, da je Matej podobnega mnenja, - da bova zaradi sposobnosti minimalne kulture dialoga skupaj začela ustvarjati platformo, ki bi združevala različna mnenja, tipa ne levo, ne desno, ampak naprej, kot je to sedaj pri nas popularno. Mislim, da lahko za demokracijo v Sloveniji oba narediva bistveno več, če se še naprej zelo, ampak spoštljivo, kregava med seboj. Demokracija je na koncu koncev sistem, ki omogoča kulturno nestrinjanje, ne pa družba, ki časti monolitno razmišljanje "za narodov blagor", ki za seboj vedno skriva parcialne interese.
Prav možno, da bo šlo komu moje pisanje v nos. V razgretem slovenskem ozračju moraš iti z Njimi na nož, ali pa nisi dovolj Naš. S tem nimam nobenih težav, ker nisem ne njihov ne vaš. Zadnje, kar si želim in za kar si prizadevam, je družba, v kateri bi vsi mislili in morali misliti enako. Pa čeprav bi razmišljali tako kot jaz. Enostavno si ne bi želel ponovno gledati tekme, v kateri bi imela pravico nastopati samo ena ekipa.
