(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Kolumna Matjaža Grudna: Čeri v plitvini politične širine brez vsebine

Slovenci smo najprej desetletja jamrali, da moramo misliti vsi enako, zdaj pa že leta jamramo, ker vsi ne mislimo enako. V našem kolektivnem odnosu do demokracije se pogosto zdi, da ne vemo, kaj hočemo. Za leta pred osamosvojitvijo je bila značilna večinska podpora za politične spremembe, ki bi naredile konec ideološkemu enoumju, ko pa smo končno, vsaj formalno, vzpostavili sistem, ki omogoča demokratično konkurenco mnenj, idej in ideologij, pa imamo naenkrat vsega poln kufer in si vse bolj želimo politike, v kateri ne bi bilo ideoloških razlik in ločevanj.

Nazaj v prihodnost. Naprej v preteklost

Na prvi pogled se zdi, da gre za paradoks. Na drugi pogled malo manj. Ključ do razumevanja naveličanosti nad demokratično izkušnjo se skriva v nezadovoljstvu nad kvaliteto demokracije, ki nam jo servira politika. Želeli smo vzpostaviti politični sistem, ki bo ščitil in spodbujal različnost mnenj, namesto tega smo vse bolj soočeni s političnim tribalizmom, v katerem je vse več emocij, - predvsem tistih najslabših - in vse manj idej. Popolnoma logično je torej, da so ljudje tega vse bolj naveličani in iščejo alternative temu, kar pogosto, a po mojem mnenju napačno, označujemo kot ideološko razklanost. V tej situaciji je tudi logično in legitimno, da politika te frustracije zaznava, in nanje reagira, z drugačno ponudbo in idejami, ki naj ljudem povrnejo zaupanje v demokracijo in njene institucije. A s političnim marketingom je podobno kot s TV-prodajo na RTV Slovenija. Tako kot vam vsaka arcnija gospe Herte ne bo očistila jeter, tudi vsaka nova platforma ne bo očistila Avgijevega hleva nakopičenih političnih grehov, zmot in zablod. Tveganje, ki ga prinaša ihtavo in nepremišljeno pehanje za preseganjem razlik, je družba, v kateri razlik ni več oziroma jih ne sme biti. Kjer spet vsi, enotno in ne-razklano, mislimo in moramo misliti enako. Nazaj v prihodnost. Naprej v preteklost.

Ena od idej, ki pridobiva popularnost, je ta, da naj vodenje države prepustimo menedžerjem, saj politiki tako ali tako zgolj mešajo štrene in se prepirajo med seboj. Zadnjič sem tovrstno misel predsednika Kluba slovenskih podjetnikov primerjal z idejami izpred skoraj stoletja, tokrat lahko postrežem s precej bolj svežo primerjavo. Če kdo, je koncept menedžerskega prevzema države do končne logične konsekvence pripeljal gruzijski milijarder Bidzina Ivanišvili. Njegovo premoženje dosega tretjino bruto domačega proizvoda države, ki jo, kot nekdaj fevdalci s svojih gradov, vodi iz svoje palače na obronkih nad Tbilisijem. Resnici na ljubo se Ivanišvili še ni popolnoma odrekel politikom, Gruzija zaenkrat še ima nominalnega predsednika vlade, a pri tem ni nobenega dvoma, kdo je gazda. Kot je zapisal bruseljski Politico, je trenutni nominalni premier Irakli Kobakhidze med svečanostjo ob prevzemu položaja letos februarja za trenutek zastal pred sedežem, na katerem je sedel Ivanišvili, kot da bi ga prosil za dovoljenje, da nadaljuje do govorniškega odra. Čeprav si več kot tri četrtine državljanov želi članstva Gruzije v Evropski uniji, vlada dela vse, da državo oddalji od tega cilja. Ker to očitno ni v interesu vrhovnega menedžerja, ki je svoje ogromno bogastvo ustvaril predvsem s posli v sosednji Rusiji. Biznis je biznis. Vodenje države je bolj menedžerski kot pa politični posel, kot bi dejal predsednik Kluba slovenskih podjetnikov. Gruzijci so v soboto imeli parlamentarne volitve in v času, ko to pišem, vse kaže, da bodo izidi na koncu točno taki, kot jih človek lahko pričakuje v menedžersko upravljani demokraciji.

Otroci, nehajte se kregat

Druga nedavna ponudba na slovenskem političnem trgu politike ne ukinja. V boju proti ideološki razklanosti in prepirom ponuja politično spravo in širino. Zadeva je na prvi pogled simpatična. Kot je pogosto rekla moja pokojna babica Maca, otroci, nehajte se kregat. Prve konture te nove politične opcije na prvi pogled ponujajo odgovore na vse neprijetne simptome trenutnega stanja demokracije v Sloveniji. Osebne napade, izključevanje, odsotnost dialoga in nestrpnost političnega diskurza. Super. Podpišem. Načeloma. Ker je to vse skupaj zelo v redu, ni pa dovolj za kvalitativni preskok v boljšo demokracijo. Za kaj takega ne bo dovolj le ukvarjanje s simptomi, ampak bo zahtevalo tudi reševanje globljih vzrokov za stanje, v katerem smo se znašli. Glavna težava v celi zadevi je površnost, s katero ponudniki politične širine postavljajo diagnozo vzrokov za upehanost slovenske demokracije.

Problem naj bi bil v tem, ker se politiki ne strinjajo med seboj. Nehajmo se kregat, pa bo vse v redu. Kot bi rekla moja babica Maca. Ampak - in oprostite, ker se ponavljam - v družbi, v kateri smo se morali vsi strinjati, smo že bili. Ljudje imamo različne interese in različne poglede na svet. Pri tem ni nič narobe. Smisel, cilj in temelj demokratične družbe je kulturna organizacija nestrinjanja. Ideja o preseganju ideoloških razlik je v svojem bistvu globoko nedemokratična. Politične stranke volivcem namesto jasnih političnih programov, na podlagi katerih se lahko odločajo, ponujajo vsebinsko prazne puhlice o sodelovanju in tretjih poteh, na podlagi katerih si ustvarjajo alibi, da v "nacionalnem interesu" počnejo, kar jim paše. Vse skupaj temelji na fikciji homogenih interesov ljudstva, ki jih lahko zaznava, interpretira in uresničuje zgolj prosvetljeni "neideološki" vodja, ki se s tem postavlja nad vso politično konkurenco. To, dragi moji, je dobesedno definicija populizma. To seveda ne pomeni, da ne moremo govoriti o skupnih interesih. Vsi si želimo varnosti, zdravja, služb, stanovanj, čim višjega življenjskega standarda, gospodarskega razvoja in tako naprej. Doktrina preseganja ideoloških razlik ignorira dejstvo, da teh, zelo abstraktno definiranih skupnih ciljev, ne vidimo in ne razumemo vsi enako, pa tudi to, da do vsakega izmed njih vodi več poti, ki ne pripeljejo vedno do istega cilja. In te poti so vedno ideološke. Socialni demokrat, liberalec in konservativec se bodo vedno strinjali, da potrebujemo urejen in učinkovit zdravstveni sistem, a zelo redko glede tega, kako naj bi ta sistem izgledal, deloval in se vzdrževal. To ne pomeni, da v demokraciji ni okvirja, ki določa in omejuje manevrski prostor legitimnega ideološkega delovanja različnih političnih opcij. Ta okvir postavlja ustava. Čeprav tudi ta vsebinsko ne dosega praga tako opevane nacionalne enotnosti, saj vemo, da se vsi Slovenci ne strinjamo glede vsakega člena ustave, ta vendarle predstavlja najboljši približek in izraz skupnih interesov in vrednot, sprejet s širokim konsenzom in po zelo strogih kriterijih demokratične formalnosti, ki zagotavljajo temelj in okvir prej omenjeni kulturni organizaciji nestrinjanja v cilju demokratičnega upravljanja države. Od volitev do volitev, v konkurenci idej in programov, na podlagi demokratično pridobljenega mandata, samostojno ali v programskih koalicijah, z odgovornostjo za delovanje in dosežene rezultate in pod nadzorom vseh demokratičnih varovalk.

Vsi mački bodo iste barve

Pri platformi politične širine mi pomisleke vzbuja dejstvo, da je v njej zaenkrat zelo malo vsebine. Kot bi prodajali mačke v žaklju. Če mi dovolite parafrazirati Deng Xiaopinga, ne povedo, kako bodo lovili miši, obljubljajo le, da bodo vsi mački iste barve. Pobuda preseganja razlik bi v aktualni politični situaciji imela smisel, če bi se naslonila na ustavni okvir. Slovenska ustava med temeljnimi vrednotami omenja socialno državo in spoštovanje človekovih in temeljnih svoboščin, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Platforma bodočega širokega povezovanja teh vrednot ne omenja, še manj pa z njimi pogojuje možnosti za politično sodelovanje. Če bi to storila, bi bile konture bodočih potencialnih povezav bistveno drugače asimetrične kot tiste, ki jih napovedujejo.

To je resen problem. Po eni strani zato, ker je spodkopavanje in nespoštovanje ustavno zaščitene socialne države največji generator nezadovoljstva in nezaupanja v demokracijo, po drugi strani pa zato, ker del politike to nezadovoljstvo podžiga, usmerja in izkorišča za spodkopavanje drugih temeljnih ustavnih vrednot demokracije, človekovih pravic in vladavine prava. In tukaj gre iskati prave razloge za to famozno in tako prezirano razklanost. Za polarizacijo je odgovorna politika, ki svojo oblastno paradigmo gradi na delitvah nas proti njim, strahu in nestrpnosti, zanikanju dejstev, zavračanju solidarnosti in empatije do ljudi v stiski, nespoštovanju človeškega dostojanstva, sprevračanju zgodovine, homofobiji, oporekanju pravic žensk, da svobodno odločajo o svojem telesu, na nacionalizmu in plemenskemu šovinizmu. Skratka, v nasprotovanju in spodkopavanju vseh vrednot, ki smo jih kot temeljno podstat naše skupne države zapisali in zaščitili z ustavo. Vsakršna širitev in povezovanje, ki ne temeljita in ne upoštevata odnosa do temeljnih demokratičnih vrednot, politične polarizacije ne rešujeta, ampak jo z legitimizacijo njenih glavnih protagonistov zgolj poglabljata in utrjujeta. Ali to nekdo počne namenoma ali ne, bo na koncu koncev vseeno. Rezultat bo v obeh primerih enak.