Matjaž Gruden
Obiskovanje družbenih omrežij je podobno praskanju komaj zaceljenih ran. Veš, da ni pametno in da boš obžaloval, a se ne moreš upreti skušnjavi. To še posebej velja za kraljico ljudskih medijev, Muskovo platformo X, ki je množice osvobodila tiranije realnosti in dejstev in jim končno omogočila, da jim ni več treba verjeti v tisto, kar je, ampak lahko verjamejo v tisto, kar želijo in hočejo, da je.
Nedavno sem ravno tam naletel na zapis nekega Mateja, ki je bil očitno na potovanju v Argentini. Na pripeti fotografiji vidimo, kako v od veselega vzburjenja drhteči ročici (OK, dramaturgija je moja) drži plastično steklenico kokakole, med palcem in kazalcem pa še steklenice osvobojeni plastični zamašek. Vsem svojim sledilcem in nesrečnim žrtvam, ki so po naključju ali zaradi Elonovega nagajivega algoritma, naleteli na njegov zapis, Matej navdušeno sporoča: "A veste kaj je svoboda? Da lahko piješ hladno kokakolo in ti nek birokrat ne predpiše. kako naj se odpira. Pa še posvinjaš se ne pri pitju. Vem, da ste mi fauš. Naj živi svoboda, pizda!" Opravičujem se zaradi vulgarizma, ampak ni se mi zdelo prav, da bi posegel v Matejevo avtorsko delo, poleg tega pa je, priznajmo, ta zadnji vzklik najbolj simpatični del njegovega sporočila. In edini, s katerim se, vulgarnost gor ali dol, tudi v celoti strinjam, čeprav pojma svobode z Matejem verjetno ne razumeva enako. Pa vendarle, naj živi svoboda, pizda!
Matejev zapis sicer ni nič posebnega. Vsak izlet na Muskovo platformo vam bo postregel z obilico misli vaških in urbanih posebnežev, vročekrvnežev in vsevednih profesorjev računalništva, ki s strastjo in slepo vero kitajskih študentov med kulturno revolucijo slavijo modrost Elona Muska, Javierja Mileija in seveda, največjega med njimi, slovenskega zeta Donalda Trumpa. Naj živi svoboda, pizda!
Zato si sam po sebi Matejev zapis ne bi zaslužil pozornosti. Gre le še za eno v vrsti mnogih neumnosti, na katere boš naletel, če boš nespametno zagazil na Muskovo družbeno omrežje. Po drugi strani pa gre za mnogo več. Za diagnozo stanja slovenske (in ne le slovenske družbe). Najprej za pokazatelj tega, kako nizko smo padli glede osnovnih civilizacijskih vrednot empatije, solidarnosti, odgovornosti, pa tudi racionalnosti. Danes tudi najbolj zadrti verniki neoliberalnega razumevanja svobode verjetno vedo, da zamaški na plastične steklenice niso pritrjeni zato, ker se birokracija razposajeno zabava vsakič, ko si Matej polije kokakolo po majčki, ampak zato, ker ti zamaški povzročajo ogromno škode. Res je, sveta ne bomo rešili samo na tak način, a nihče vam ne brani, da v zaščiti narave in na koncu koncev človeštva, sami ne naredite še veliko več. A če so vam kot Mateju že pritrjeni zamaški odveč, potem je seveda logično, da boste imeli podoben odnos tudi do vseh drugih, pogosto bolečih, a nujnih ukrepov, da preprečimo okoljsko katastrofo. Strinjam se, mnogih stvari se lotevamo narobe in pomanjkanje posluha za okoljsko pravičnost, ki breme ukrepov nesorazmerno polaga na ramena zgolj nekaterih, je velik problem. A plastični zamaški niso v tej kategoriji. Matej, poizkusi steklenico držati med palcem na eni strani in sredincem, prstancem in mezincem na drugi. Ostane ti še kazalec, s katerim lahko pritisneš ta frdamani zamašek navzdol. Verjamem, da zmoreš.
Amerika je bogata, a nikoli v zgodovini v razdelitvi tega bogastva ni poznala tako velikih razlik. Zato je toliko Američanov svoj glas zaupalo Trumpu
Matej, baje, ni le modrec družbenih omrežij, ampak tudi kolega kolumnist in podjetnik. Kar je fino in prav. Podjetnike potrebujemo. Ne spadam med ideološke zadrteže, ki bi pljuvali po vsakomur, ki z lastnim delom in sposobnostjo zasluži veliko denarja. Ne želim živeti v družbi, v kateri ljudje ne bi mogli obogateti in uživati v svojem premoženju, nasprotno, verjamem, da vzpodbujanje podjetnosti ne le prinaša, ampak omogoča družbeno blagostanje in napredek. Na koncu koncev smo svobodo podjetniške pobude zaščitili tudi z ustavo. Ampak v ustavo smo zapisali tudi, da je Slovenija demokratična in socialna država, ki zagotavlja in ščiti človekove pravice in politične svoboščine. Slovenski državljani smo se ob osamosvojitvi in ustanovitvi lastne države odločili za družbeno ureditev, ki temelji na ravnovesju med temi svobodami, v zadnjem času pa so vse glasnejši tisti, ki se obnašajo, kot da ima Ustava Republike Slovenije zgolj 74. člen. Svoboda gospodarske pobude, pizda!
Velik del medijev in gospodarskih in političnih garnitur nam ad nauseam prodaja uvožene muskizme, mileizme in trumpizme. Očitno niti bedastih in nevarnih idej ne moremo iztuhtati sami, ampak jih pobiramo od drugod, prežvečene in fermentirane, kot tisti alkoholni zvarek iz manioke, s katerim se nacejajo južnoameriški staroselci. Na piedestal postavljamo lumpenkapitaliat, ki svobodo vidi v zamaških kokakole. Ni dneva, da amorfnim gmotam ne bi solili pameti glede vodilne vloge ekonomskih elit. Vprašajte Mateja. On ve. V elito rojen, v elito vzgojen. Vodenje države je bolj menedžerski kot politični posel, pravi predsednik Društva slovenskih podjetnikov. Razočarani nad sedanjostjo slepo korakamo v smeri razvoja političnega sistema kapitalističnega samoupravljanja, v katerem bo kapital, osvobojen okov demokracije in družbene odgovornosti, sam upravljal z družbo in državo. Svoboda, pizda!
Po veličastni zmagi Elona Muska na volitvah v ZDA lahko pričakujemo, da bo ideja menedžerskega prevzema države dobila še dodaten zamah. Konec zapravljanja za socialno varnost, zdravstveno zavarovanje, okoljsko zaščito, vsakršno regulacijo in obdavčitev in drugo navlako, ki ekonomskim elitam otežujejo, da bi uspešno izvajale svoje prosvetljeno družbeno poslanstvo. Najprej bo malo bolelo, potem bo pa super, obljublja Elon razjarjenim ljudskim množicam kot razposajeni soprog, ki ženo sili v spolne prakse, ki jih je pobral na Pornhubu.
Dejstvo je, da boli že danes. Amerika je bogata, a nikoli v zgodovini v razdelitvi tega bogastva ni poznala tako velikih razlik. Zato je toliko Američanov svoj glas zaupalo Trumpu. Da bi bilo končno super tudi njim. Vendar se to ne bo zgodilo. V prihodnje bo bolelo le še bolj. A to Muska ne skrbi. Ko bo ljudem kapnilo, da bogastvo nikoli ne kaplja navzdol, ampak vedno in zgolj le navzgor, bo lahko unovčil dobiček iz svoje investicije v avtoritarni populizem. Ko bodo ljudje doumeli, da za njihovo mizerijo niso krivi migranti, homoseksualci, močne in osamosvojene ženske in drugi grešni kozli, na katere danes usmerjajo svoj gnev, zna biti prepozno. Ko bo sodu izbilo dno, bodo demokratične institucije in varovalke že tako omajane, da si bodo svoj protestni glas lahko zataknili za uho. Režim bo na ljudsko nezadovoljstvo odgovarjal avtoritarno, z nasiljem. Ostali nam bodo le zamaški od kokakole. Svoboda bo odšla tja, kjer jo vidi Matej. V pizdo, saj veste kam.
