Matjaž Gruden
Med podpisniki nedavnega pisma Ustavite vojno v Ukrajini je veliko ljudi, ki jih poznam, do mnogih med njimi čutim globoko spoštovanje. Njihova beseda ima v javnosti upravičeno ugled in težo. Tokrat se z njimi ne strinjam. Verjamem, da so imeli najboljše namene in da si iskreno želijo miru. Ampak to na žalost ni dovolj. Skrbi me, da takšna pisma, vsem dobrim namenom navkljub, ne prispevajo k obetom za čimprejšnji konec te krvave vojne.
Avtorji Ukrajini v prvem odstavku sicer izrazijo "vsestransko podporo v njeni nesporni pravici do obrambe" in jasno povedo, da je Ukrajina "žrtev ruske agresije, ki je ni mogoče upravičiti", a v luči vsega, kar sledi, to izzveni zgolj kot alibi. Ostanek pisma namreč izkoristijo za plasiranje predlogov in idej, ki so v očitnem neskladju s plemenitimi načeli iz uvoda. Državniki, ki zagovarjajo vojaško pomoč Ukrajini, so označeni kot "mesečniki", ki se »prepuščajo toku, ki vodi v morebitno novo svetovno vojno«. Učinkovita vojaška pomoč, ki jo Ukrajina nujno potrebuje, da se ubrani pred "agresijo, ki je ni mogoče upravičiti", je po mnenju podpisnikov nesprejemljiva, ker "še dodatno odpira nevarnost neposrednega spopada Rusije z zahodom". Očitno gre za zelo minimalistično interpretacijo "vsestranskosti" v podpori Ukrajine v "njeni nesporni pravici do obrambe".
Logično bi bilo, da bi "moč in odgovornost" za končanje vojne v prvi vrsti zahtevali od strani, ki je vojno začela, in jo torej lahko najhitreje in najenostavneje tudi konča. V pismu tega ni zaslediti. Rusija, razen v uvodu, v pismu ne nastopa kot agresor, ampak zgolj kot partner v iskanju miru in postavljanju nove varnostne arhitekture, ki bo morala upoštevati tudi njene, takšne ali drugačne interese. Tudi vsegliharski krik "nimate mandata za vojno" ob koncu zapisa vse in vsakogar tlači v isti koš z agresorjem. To je relativizacija odgovornosti za agresijo.
Neverjetno se zdi, da avtorji pisma v "zavezništvo za prekinitev bojev, za zaustavitev nadaljnjega oboroževanja in za začetek pogajanj" vabijo vse, razen Ukrajine. V mirovni pobudi, ki naj konča "agresijo, ki je ni mogoče upravičiti", je očitno prostor za agresorja, ne pa tudi za njegovo žrtev. Teza, da Rusija za končanje vojne potrebuje nekakšno novo "zavezništvo", izzveni kot poizkus, da se agresor predstavi kot naključni akter, ki se je skorajda proti svoji volji znašel v situaciji, iz katere ne najde izhoda, in mu je zato treba pomagati. Tudi to je relativizacija odgovornosti za agresijo.
Pismo, morda nevede in nehote, povzema nekatere oporne točke kremeljske propagande. V tretjem odstavku Ukrajina kar naenkrat ni več žrtev ruske agresije, ampak "posredniške vojne med Rusijo in ZDA". Da se Rusija v Ukrajini zgolj brani pred napadom ZDA, je nekaj dni po objavi pisma izjavil tudi Vladimir Putin.
Zahteva po zmanjševanju oboroževanja, kar naj bi odprlo pot do miru, je račun brez Kremlja. Če bi do tega prišlo, bi to oslabilo predvsem Ukrajino. Avtorji pisma očitno verjamejo, da bi jo to prisililo v pogajanja, nikjer pa ni pojasnjeno, zakaj naj bi za pogajalsko mizo z vojaško oslabljeno Ukrajino sedel tudi Putin. Zaradi naših javnih pisem in peticij? V resnici bi nas zmanjševanje pomoči Ukrajini še bolj oddaljilo od miru. Putin se bo začel pogajati šele takrat, ko bo ocenil, da bo za zeleno mizo dobil več kot na fronti. Z drugimi besedami, manj kot bo vojaške pomoči Ukrajini, manj kot bo enotnosti znotraj EU in več kot bo prerekanja in medsebojnega obtoževanja glede podpore žrtvi agresije, manj bo ruske pripravljenosti za pogajanja in dlje bo trajala ta krvava vojna.
Gre za življenje naših otrok in njihovih potomcev v svetu brez strahu, v svetu, ki bo zagotavljal obstoj človeštva
V razpravi, ki jo je sprožil javni poziv, vsak kritik tvega, da bo žigosan za vojnega hujskača. Na to ne pristajam. Nihče nima pravice do ekskluzivnega prisvajanja moralne drže in razsodnosti v zagovarjanju miru in zahtevah po koncu prelivanja krvi. Čeprav se ne strinjam z vsebino pisma, verjamem, da so imeli avtorji in podpisniki dobre namene in da si iskreno želijo konca tega krvavega spopada. Obenem pričakujem, da bodo sprejeli in spoštovali, da si miru in čim prejšnjega konca vojne želimo tudi ljudje, ki "vsestransko podporo v nesporni pravici do obrambe pred agresijo" razumemo drugače kot oni.
Na koncu bi dodal, da avtorjem in podpisnikom pisma ne zamerim romantične nostalgije po dobrih starih časih, menim pa, da to ne more biti temelj za graditev trajne varnosti in stabilnosti v današnji Evropi in svetu. "Takšna ali drugačna" Rusija, kot jo označujejo avtorji pisma, je zelo drugačna od Sovjetske zveze, ki jo je poznal Willy Brandt. Miru ne bo, dokler bomo na Putina naivno projicirali lastnosti, ki jih trenutni ruski predsednik ne premore in prezira, in dokler bomo iskali razloge za vojno vsepovsod in pri vseh, razen pri njegovem fašistoidnem imperializmu. Putinova politična pot od začetka temelji na nasilju. Da bi prišel na oblast, je organiziral teroristične napade proti lastnim državljanom in sprožil drugo vojno v Čečeniji. Da bi na oblasti ostal, je napadel Gruzijo, zavzel Krim in zdaj napadel še celo Ukrajino. Vmes je doma in po svetu pobijal novinarje in politične nasprotnike, s kasetnimi bombami je bombardiral bolnice in civiliste po Siriji in pošiljal wagnerjevce v Afriko. Spomnimo se ruskih plačancev, ki so v Črni gori pripravljali državni udar, danes se to dogaja v Moldaviji in Srbiji. Pax Kremliana je vojna, je nasilje in kaos. To je Putinova "takšna in drugačna" Rusija in takšni so njeni interesi, ki jih baje moramo upoštevati v novi varnostni arhitekturi. Putin je vzpostavil režim, ki neprestano generira konflikte, ker bi brez njih propadel. V njegovi politični paradigmi je vojna sredstvo za obrambo pred grožnjo, ki jo povzroča mir. Varnostna arhitektura, ki ne bo upoštevala tega dejstva, ne bo vredna papirja, na katerem bo napisana.
Zanimivo je, da so se avtorji pisma pri izbiri referenčnega zgodovinskega obdobja za primerjave z današnjimi časi odločili za prvo svetovno vojno. Morda zato, ker bi bila primerjava z drugo svetovno vojno precej bolj nerodna in neudobna. Ne le zaradi ideoloških in psihopatoloških podobnosti med obema protagonistoma krvavega lebensraum imperializma, ampak tudi zato, ker tudi takrat ni manjkalo evropskih državnikov, ki se niso kot mesečniki prepuščali toku, ampak so se odločno zavzemali za mir, vsaj zase in za svoje, pa magari za ceno tuje svobode in preživetja. Kako se je to kšeftanje končalo, vemo. Churchill je takšne državnike opisal kot ljudi, ki hranijo krokodila v upanju, da jih bo požrl zadnje. Brez zamere, ampak tako ne gre. Ker se strinjam z vami. Gre za življenje naših otrok in njihovih potomcev v svetu brez strahu, v svetu, ki bo zagotavljal obstoj človeštva. Ukrajina se ne bori le za svoje preživetje, ampak tudi za nas in za našo varnost. Zato bi bilo pametno in prav, da ji pomagamo po najboljših močeh, ne pa da ji v njenem narodnoosvobodilnem boju proti tujemu okupatorju mečemo polena pod noge, pa čeprav z najboljšimi nameni.
