(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Kolumna Matjaža Grudna: Pax Lucifera

Vedno je treba iskati kompromis, tudi s hudičem, je v nedavnem intervjuju za Delo glede vojne v Ukrajini izjavil zadnji jugoslovanski zunanji minister Budimir Lončar. Vedno? Kar predstavljam si mladega Lončarja, dvakrat ranjenega partizana, kako v tihem gozdu ob tabornem ognju soborcem citira Jožeta P. Damijana. Tovariši, obramba pred agresijo je temeljna pravica. A treba je biti pragmatičen in se vprašati, ali lahko v tej vojni zmagamo.

Verjamem, da si Budimir Lončar in mnogi, ki razmišljajo podobno kot on, iskreno želijo, da se vojna v Ukrajini čim prej konča in da se ustavita to grozovito uničevanje Ukrajine in prelivanje krvi na obeh straneh. In to željo Budimirja Lončarja iskreno podpiram in delim tudi sam. Ne strinjam pa se z njegovo razlago okoliščin, ki naj bi do te vojne pripeljale, še manj pa me je prepričal s predlogi, kako čim prej priti do miru. Po logiki samooklicanih ekskluzivnih zagovornikov miru se bo Ukrajina prisiljena pogajati, če ji ustavimo pomoč, nikoli pa ne pojasnijo, kako nameravajo za pogajalsko mizo z oslabljeno Ukrajino pripeljati tudi drugo stran, ki je vojno začela in jo torej lahko najhitreje tudi konča. Zagovorniki kšeftanja s hudičem se zavedajo, da so na spolzkih etičnih tleh, zato je potrebna korekcija na obeh straneh moralne neenačbe. Krivi so Američani, Rusi so bili ponižani in ogroženi, Nato je baraba, Ukrajinci so si sami krivi, Rusov ne moreš premagati itn. Ergo, dajmo jim pol Ukrajine pa roka.

Glede domnevnih vzrokov za rusko agresijo je intervju z Lončarjem nekakšen best of površnih, deloma ali popolnoma netočnih trditev o vojni na daljavo, ruski ogroženosti s strani zveze Nato in ponižanju Rusije, ki je Kremelj stisnila v kot in mu ni pustila nobene druge možnosti, kot da z orožjem vzpostavi pravično ravnovesje, ki ga je s svojim lomastenjem porušil hudobni ameriški bavbav. Da ne bo pomote, glede kritike ravnanja ZDA se v marsičem strinjam z gospodom Lončarjem. S svojim početjem, dvojnimi merili, brezobzirnim uveljavljanjem svojih interesov, kršenjem mednarodnega prava je kolektivni Zahod v mnogih pogledih oslabil na pravu in mednarodnih institucijah temelječ mednarodni red, kar sedaj s pridom izkorišča kremeljski spreminjevalec sveta. Ko se bo krvava agresija na Ukrajino končala, se bomo morali zelo kritično pogledati v ogledalo in se vprašati, zakaj tako velik del sveta tako kritično gleda na Zahod in njegova stališča do vojne v Ukrajini. Ni si težko predstavljati, zakaj so, na primer, Palestinci ali Iračani in mnogi drugi, milo rečeno, zadržani v svojem odnosu do zahodne politike. ZDA in Zahod imajo veliko masla na glavi, a najslabši odgovor na njihove grehe je nov svetovni red, ki ga bo izvajal samodržec iz Kremlja po diktatu iz Pekinga. Iz dežja pod slap.

Kar se tiče trditev o ruski ogroženosti iz zveze Nato, so bile te že tolikokrat tako argumentirano demantirane, da je prav neverjetno, kako jih lahko nekdo še vedno ponavlja brez zardevanja. Kot bi nekoga obtoževali, da z neprebojnim jopičem ogroža oboroženega psihopata. Pa čeprav si je jopič nadel šele, ko je agresor izvlekel pištolo, repetiral in začel streljati. Pred Putinom so se odnosi med Rusko federacijo in Severnoatlantsko zvezo odvijali v popolnoma drugo smer. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja sta podpisali sporazum o prijateljstvu in sodelovanju, v katerem je bilo jasno zapisano, da bo Nato nadaljeval širitev članstva oziroma "zgodovinski proces", kot so zapisale in podpisale članice zveze Nato in Ruska federacija. Na ozemlju članic Nato, ki mejijo na Rusko federacijo, do nasilne priključitve Krima leta 2014 ni bilo nobenih Natovih baz ali enot. To se je zgodilo šele takrat, ko je Nato reagiral na rusko zavzetje Krima, podobno kot sta se Finska in Švedska za članstvo v Severnoatlantski zvezi odločili šele, ko jima je postalo jasno, da nevtralnost ne nudi dovolj učinkovite zaščite pred podivjanim ruskim medvedom. Brez Putina na sedežu zveze Nato v Bruslju pred dnevi ne bi dvigovali finske zastave. Še bolj za lase je privlečen argument o "ponižanju" Rusije s strani Zahoda, ki naj bi pojasnjeval, če ne celo opravičeval rusko agresijo. Karkoli si mislimo o kaosu iz Jelcinovih časov, je dejstvo, da si je Rusija od takrat še kako opomogla predvsem zaradi (kratkovidne) evropske politike, ki je s svojo energetsko odvisnostjo od Rusije omogočila ne le ekonomski, ampak tudi geostrateški preporod kremeljskega režima. Ruska gospodarska moč in predvsem blagostanje ruskih državljanov bi bila seveda še veliko večja, če se dobički iz naravnih virov ne bi stekali v žepe peščice Putinovih oligarhov, ki iz svojih jaht in vil na Azurni obali finančno podpirajo voždov režim in zvesto prikimavajo njegovemu nakladanju o obrambi ruske čistosti pred zahodno dekadenco.

V luči vsega je na prvi pogled neverjetno, koliko ljudi odgovornosti za agresijo ne pripisuje agresorju. Na velikonočno nedeljo je v več nemških mestih korakalo na tisoče ljudi s transparenti "agresor ni Rusija, ampak Nato". Po zadnjih raziskavah javnega mnenja se s to trditvijo v Sloveniji strinja že skoraj polovica državljanov. Verjamem, da večina tudi sama ne verjame v te neumnosti in gre predvsem za izraz nakopičenih frustracij, jeze in nezaupanja do elit. Tega Evropa ne doživlja prvič v zgodovini. Podobne reakcije ljudi in precejšnjega dela politike je bilo v Evropi mogoče zaslediti v letih pred drugo svetovno vojno. Takrat sta, kot danes, v večini evropskih držav prevladovala nezadovoljstvo in jeza množic nad neučinkovitostjo, šibkostjo, dvoličnostjo in odtujenostjo demokratično izvoljenih "liberalnih" elit. Takrat, kot danes, je politika v večini primerov globoko gospodarsko krizo, ki jo je sprožil zlom ameriških borz, reševala na plečih najšibkejših in povzročila visoko inflacijo, nezaposlenost, tudi lakoto, ljudem pa odvzela upanje na boljšo prihodnost in jih porinila v naročje agresivnih populističnih demagogov. V tistem času so v Evropi mnogi navadni ljudje, a tudi politiki fašistično Italijo, predvsem pa Hitlerjevo Nemčijo prepoznavali kot morda nenavaden in robat, a učinkovit način odpravljanja poglobljene ekonomske in družbene krize in pot do pravičnejše ureditve sveta.

Še junija leta 1940, potem ko so nemške enote vkorakale v Pariz, je ameriška pisateljica judovskega rodu Rosie Waldeck, dopisnica revije Newsweek iz Bukarešte, takole opisala razpoloženje v Evropi: "Padec Francije predstavlja vrhunec dvajsetih let neizpolnjenih obljub demokracije o reševanju nezaposlenosti, inflacije, deflacije, delavskih nemirov, strankarskega egoizma in še česa. Nad sabo razočarana Evropa, v dvomu glede načel, ki so ji krojile življenje, se počuti skoraj olajšana nad razvojem dogodkov. Hitler je pameten mož, meni Evropa, neprijeten, ampak pameten. Uspelo mu je okrepiti moč svoje države. Zakaj ne bi poskusili na njegov način?" Podobno je leto kasneje razmišljal tudi danski predsednik vlade, socialni demokrat Thorvald Stauning. "Imam vtis, da ima Nemčija določene načrte, da v Evropi vzpostavi trajen nov red, s pomembnimi prednostmi pred liberalnim egoizmom. V našem interesu je, da mirno in prostovoljno sodelujemo in se prilagodimo." In najpomembneje je, tudi takrat, kot danes, da so mnogi evropski politiki in navadni ljudje Hitlerjevo vse očitnejše pripravljanje na vojno dojemali in pojasnjevali kot odgovor na ponižanje, ki ga je Nemčija doživela z mirovno pogodbo v Versaillesu. Takrat, kot danes, so mnogi vneto prepričevali sebe in druge, da je za mir dovolj zamižati na eno oko in s hudičem skleniti kompromis. Pustimo mu, da malo premakne meje, pa bo gmah.

Ugibanjem in nakladanju o tem, zakaj se je Rusija odločila za agresijo na sosednjo državo, je pred dnevi naredil konec kar sam ruski zunanji minister Lavrov. Cilj napada na Ukrajino je vzpostavitev "novega svetovnega reda". Če vas zanima, kako boste v tem svetovnem redu živeli, poglejte, kako v današnji Rusiji živijo njeni državljani in kako zaradi ruske agresije trpijo in umirajo Ukrajinci. To polagam na srce tistim, ki bi z agresorjem iskali kompromis. Hudič se ne skriva samo v detajlih. Odraža se v vsakem dejanju nasilja nad svojimi državljani, ki je Putina pripeljalo in obdržalo na oblasti. V vsakem ubitem ali zaprtem novinarju, aktivistu in političnem nasprotniku. V preganjanju in zatiranju civilne družbe in družbenih manjšin. V politično instrumentalizirani povampirjeni homofobiji. V orwellovsko totalitarnem nadzoru ruske družbe. V vsaki kršitvi mednarodnega prava v triindvajsetih letih Putinove vladavine. V agresiji na Gruzijo, v pustošenju po Siriji, v aneksiji Krima, v zločinih v Buči in drugih ukrajinskih mestih pod rusko okupacijo. V ugrabitvi ukrajinskih otrok. V psihopatski brezbrižnosti, s katero Putin v smrt pošilja na tisoče ruskih vojakov, v načrtnem ruskem bombardiranju civilnih ciljev in kritične infrastrukture v prizadevanju, da s terorjem zlomijo ukrajinski odpor.

Spoštujem izkušnje Budimirja Lončarja in si kot on iskreno želim čimprejšnjega konca vojne. Tako kot njega tudi mene skrbi rožljanje z jedrskim orožjem. Zato je treba Putina ustaviti. Če bo dosegel svoje cilje v Ukrajini, se ne bo ustavil, tako kot se Hitler ni ustavil, ko je zavzel Poljsko in Češkoslovaško. To nam o posledicah pragmatizma glede "manjših korekcij krivic in ponižanj" sporoča zgodovina. Do svidanija v naslednji vojni. Zato Ukrajine ne smemo pustiti na cedilu. Tudi ta vojna se bo bržkone končala s pogajanji. Upam, da čim prej. A resnih pogajanj ne bo, dokler za vojne zločine obtoženi kremeljski vožd ne spozna, da bo za zeleno mizo dosegel več kot z vojaško silo. Dokler mu pragmatični mirovniki na pladnju ponujajo v prozorni celofan "kompromisa" zavito zmago, miru ne bo. In tega bi nas moralo biti hudičevo strah.