(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Kolumna Matjaža Grudna: V boju proti sovraštvu se ne moremo zanašati samo na tožilce

Pred nekaj tedni sta bila pred gejevskim lokalom Teplaren v Bratislavi umorjena dva človeka. Morilec je bil mlajši moški, sin skrajno desničarskega aktivista. Ne da bi komurkoli karkoli podtikal, ampak ni izključeno, da so doma ob nedeljskih kosilih kramljali o nevarnosti LGBT-ideologije. Pred dnevi je starejši moški na center za procesiranje neregularnih priseljencev v mestu Dover v Veliki Britaniji vrgel zažigalno bombo in si nato sodil sam. Le naključju se je treba zahvaliti, da je bil edina smrtna žrtev v tem napadu. Morda je verjel, da brani svojo domovino pred tujo invazijo, kot je izziv neregularne migracije nedavno poimenovala nova stara britanska ministrica za notranje zadeve Suella Braverman.

Tudi v Sloveniji narašča sovražni govor do določenih posameznikov in skupin. Pojavlja se tudi nasilje. K sreči smo se, za zdaj, izognili najhujšim oblikam in izgubi človeških življenj. A tako ni zaradi pomanjkanja nestrpnosti in sovraštva, še manj zaradi tega, ker smo v boju proti takšnim pojavom tako odločni in uspešni. Prej nasprotno. Če pustimo stvari takšne, kot so, je le še vprašanje časa, kje bomo prvič polagali rože in prižigali sveče v znak solidarnosti in žalovanja za žrtvami nasilja, ki bi ga lahko in morali preprečiti.

Sovraštva je v Sloveniji veliko. Pred slabima dvema letoma je bil v tedniku Demokracija objavljen tekst, v katerem je avtor ljudi drugih ras primerjal s škodljivci in plevelom, ki jih je treba iztrebiti. Uredništvo je zatrjevalo, da je šlo zgolj za satiro. To je tipičen primer sovražnega govora, ki ga je v svoji karieri "satirika", ki je dobila svoj epilog na nürnberškem sodišču, do perfektnosti izpopolnil urednik Der Stürmerja Julius Streicher. Cilj dehumanizacije bodočih žrtev je postopno zmanjševanje družbene inhibicije do nasilja nad njimi. "Satira" v tedniku Demokracija je nedavno doživela sodni epilog in tako je tudi prav. Podobno ustrezno reakcijo je te dni pokazala tudi Agencija za komunikacijska omrežja in storitve. Ta je v inšpekcijskem nadzoru junijskega razgovora med voditeljem in gledalcem, ki je v oddaji Kdo vam laže na Nova24TV pozival k uporabi orožja, ugotovila, da je šlo za spodbujanje nasilja in sovraštva do skupine oseb. Ta primer je še vedno tudi v obravnavi tožilstva. A po drugi strani je govora, ki bi dosegal nujno zelo visoki prag za pravno sankcioniranje, v Sloveniji sorazmerno malo, vsaj v primerjavi z govorom, ki ne dosega nujno zelo visokega pravnega praga za tožilsko intervencijo v svobodo govora, ki pa kljub temu širi nestrpnost in sovraštvo ter s tem posredno ustvarja pogoje, v katerih slej ko prej pride do nasilja. A to še zdaleč ne pomeni, da ni razloga za alarm.

Eden od razlogov, zakaj smo v odgovoru na naraščajočo nestrpnost in sovraštvo tako neučinkoviti, je tudi zmeda glede tega, kaj sovražni govor dejansko je. Nekateri ta izraz uporabljajo zgolj za govor, ki dosega pravni prag za intervencijo in pregon, drugi pa tudi za vsako izjavo, ki "žali, prizadene ali vznemirja", čeprav takšnega govora- po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice - kljub žaljivosti ni mogoče prepovedati ali kaznovati. Evropsko sodišče izraza "sovražni govor" sploh ne uporablja, ampak v vsakem posameznem primeru glede na specifične okoliščine ugotavlja, ali določeni govor uživa zaščito po 10. členu Evropske konvencije za človekove pravice ali ne.

Da bi presegli zmešnjavo, ki lahko na eni strani privede do tožilske hiperaktivnosti in prehitrih ter preglobokih posegov v svobodo govora in neodzivnosti do izražanja nestrpnosti in sovraštva, ki kljub zaščiti po 10. členu povečuje tveganje za pojav nasilja v družbi na drugi strani, nekateri strokovnjaki namesto izraza sovražni govor uporabljajo izraz nevarni govor, ki ni definiran glede na prag pregona in v vsakem primeru zahteva najmanj družbeni odziv in družbeno sankcijo.

Če se po letih tavanja v Sloveniji glede tožilskih interpretacij in razumevanja 297. člena slovenskega kazenskega zakonika stvari, upam, počasi spravljajo v red, imamo največji deficit ravno glede družbenega odziva in sankcioniranja sovraštva in nestrpnosti. Ne znamo in ne uspemo reagirati na nevarni govor, ki ga ne moremo in ne smemo pravno sankcionirati. Koncept svobode govora v demokratični družbi je v Sloveniji mnogim še vedno nerešljiva uganka. Dejstvo, da določene izjave zaradi spoštovanja svobode govora ne moremo in ne smemo prepovedati ali kaznovati, ne pomeni, da takšnega govora ne moremo oziroma celo ne smemo najostreje obsoditi. Z družbeno obsodbo, denormalizacijo, debanalizacijo sovraštva in nestrpnosti v družbi nikakor in na nikakršen način ne kršimo svobode govora, ampak ravno nasprotno, ustvarjamo pogoje za učinkovitejšo zaščito vseh človekovih pravic, političnih svoboščin in demokratičnih vrednot v družbi. Če tega ne razumemo in tega ne počnemo, smo soodgovorni za stanje, v katerem smo in v katerem se že in se bo še pojavljalo nasilje.

V tem kontekstu je zaradi vpliva, ki ga prinašajo položaj in s tem povezane odgovornosti, treba posebno pozornost nameniti vlogi predsednika republike. Zaradi spoštovanja do funkcije, s katere odhaja trenutni šef države, bom v komentiranju razumljivo zadržan. Odhajajočemu predsedniku republike nikakor ne gre očitati pomanjkanja odločnosti v zavzemanju za strpnost, dialog in medsebojno spoštovanje na deklarativni in abstraktni ravni, a ta odločnost nekako nikoli ni prišla do izraza, ko je prišlo do konkretnih primerov izbruhov sovraštva, stigmatiziranja in dehumanizacije nekaterih posameznikov in družbenih skupin, še posebej tistih najnevarnejših, izraženih v medijih ali s strani nosilcev politične moči. Spomnimo, da je predsednik ves svoj mandat, ob vse pogostejših konkretnih izbruhih verbalnega nasilja, vključno z zgoraj omenjenim iz tednika Demokracija, ki je na koncu bil tudi sodno sankcioniran, v imenu spoštovanja različnosti mnenj in svobode govora ostal oglušujoče tiho. Tega deficita v preventivi ni mogoče kompenzirati z jejhata, jejhata post festum jadikovanjem v odzivu na situacije, v katerih banalizacija sovraštva dejansko pripelje do nasilja.

Za oceno resnosti in s tem povezane potrebe po pravni ali družbeni reakciji na nevarni govor je ključno tudi razmerje moči med tistim, ki z govorom širi sovraštvo in nestrpnost, in tistim, ki je tarča in žrtev takšnega početja. Najbolj zavržno in najbolj nevarno je sovraštvo, ki ga širi nekdo na poziciji političnega vpliva in moči, do posameznikov in družbenih skupin zaradi njihovih osebnih okoliščin, veroizpovedi, narodnosti, spolne usmeritve, spola, barve kože.

Zelo nevaren je govor, ki z naklepnim žaljenjem in lažmi podpihuje in usmerja srd svojih ideoloških podpornikov z namenom diskreditiranja institucij, ki imajo v družbi vlogo demokratičnih varovalk, oziroma v njih delujočih posameznikov. Tudi pri nas smo pogosto priča napadom na pravosodne organe, medije in civilno družbo. Takšno početje ne krši le človekovih pravic posameznih oseb in lahko pripelje do nasilja, ampak predstavlja tudi resno grožnjo demokraciji.

Eden od pogojev za kredibilnost in učinkovitost naporov proti širjenju nestrpnosti je doslednost. Daleč od tega, da bi bili vsi enaki, pa vendarle do neprimernega diskurza ne prihaja le na eni strani političnega polja. Kot ilustracijo lahko navedem izraz "smrt janšizmu", do katerega imam sam velik zadržek. Čeprav se v celoti strinjam z oceno tožilstva, da ne pomeni grožnje s smrtjo in ga torej ni mogoče kazensko preganjati, ne razumem, česar od tistega, kar bi želeli sporočiti z njim, ni mogoče izraziti z besedami, na primer, "dol z janšizmom". Omemba smrti v kakršnemkoli kontekstu objektivno ne koristi nivoju politične kulture in boju proti nestrpnosti v družbi. Če kaj, potem ta in podobni diskurzi podarjajo zelo lahke žogice na volej vsem tistim, ki se trudijo s kazanjem s prstom na druge odvrniti pozornost in relativizirati lastno početje.

Zadnji sodni in tožilski postopki, pa tudi odločba AKOS glede Nova24TV, kot tudi odločen odziv predsednika vlade na nasilje, do katerega je pripeljalo širjenje nestrpnosti in sovraštva, so znak, da se v Sloveniji vendarle počasi začenjamo zavedati, kako globoko smo zabredli. A do zasuka trenutnih trendov je še dolga pot. Na tej poti se ne moremo in ne smemo zanašati samo na tožilce. Brez svobode govora ni delujoče demokracije, zato se je treba vzdržati prehitrih in preglobokih posegov, pa čeprav z najboljšimi nameni. Pomembno vlogo ima samoregulacija stanovskih medijskih združenj, predvsem pa moralna avtoriteta in moralna integriteta tistih, ki zasedajo najvplivnejše politične in druge položaje v družbi. Na dolg rok je ključno tudi izobraževanje za demokratično državljanstvo, s katerim na mlade prenašamo znanja, demokratične vrednote, solidarnost, empatijo in sposobnost kritičnega razmišljanja, ki jim omogočajo, da prepoznajo in se uprejo podpihovanju predsodkov in širjenju nestrpnosti in sovraštva v družbi. A da bi bili uspešni v prenašanju demokratičnih in civilizacijskih vrednot na mlajše generacije, se je treba takoj, odločno in učinkovito začeti boriti proti širitvi nestrpnosti in sovraštva med tistimi - in predvsem s strani tistih -, ki so na pozicijah moči že tukaj in danes.