(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Zemo iz Arizone. Gospod predsednik, Paul Gosar ni od včeraj, je veteran rasizma, sovraštva

Štiriindvajsetega maja letos je v teksaškem mestecu Uvalde 18-letni Rolando Ramos najprej doma ustrelil svojo babico, nato pa odšel v šolo, ki jo je nekoč obiskoval in tam postrelil 19 otrok, starih deset in enajst let, in njihovi učiteljici. Ameriška javnost je bila znova, kot že tolikokrat prej, šokirana, zgrožena in nemočna. Mnogi so se znova, kot že tolikokrat poprej, zatekli v misli in molitve. In znova, kot že tolikokrat prej, so se zaslišala opozorila, da se tragedija ne sme politizirati. Politizacija tragedije je izraz, ki ga ameriški orožarski lobi in politika uporabljata, da bi preprečila razpravo o tem, zakaj je bilo letos v ZDA že več kot 230 množičnih streljanj, in o tem, zakaj lahko vsak 18-letnik v lokalni trgovini kupi avtomatsko puško, brez preverjanja, ali namerava streljati v prazne pločevinke, babice ali desetletne otroke.

In potem se je znova, kot že tolikokrat prej, oglasil še Paul Gosar, kongresnik iz Arizone, ki je morilca označil za "transseksualca in levičarskega ilegalnega migranta, tako da naj bo levičarska sodrga kar tiho, saj je šlo za enega od njih". Gosar si je to gladko izmislil. Ramos, tako kot večina njegovih žrtev, je bil špansko govoreči ameriški državljan. A sporočilo je jasno, zakaj bi pravim, belim Američanom omejevali dostop do orožja, če se "fižolarji" streljajo med seboj?

Paul Gosar v Sloveniji ni neznano ime. Pred tremi leti je ta gospod od predsednika republike Boruta Pahorja prejel zlati red Republike Slovenije za zasluge na mednarodnem diplomatskem področju. Paul Gosar si je po mnenju predsednika republike zaslužil najvišje državno odlikovanje za "prispevek in sodelovanje pri krepitvi odnosov med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike, za krepitev slovensko-ameriškega prijateljstva in nadaljnjih tesnejših partnerskih odnosov med državama", kot so zapisali na spletni strani predsednikovega urada.

Paul Gosar. Kongresnik in bivši zobozdravnik iz Arizone. Gosar, ki je "iskreno ponosen na svoje slovenske korenine", a ni počakal niti, da bi se posušila kri 21 žrtev, pa je že izkoriščal tragedijo za nov sovražni izpad proti ljudem drugačnih korenin, političnih prepričanj in spolne usmerjenosti. Gosar, ki si "prizadeva za ohranjanje spomina na svoje slovensko poreklo in ga omenja tudi v uradnih nastopih", a se ga je zaradi njegovega "rasizma, koruptivnosti, ignorance in sovraštva" odrekla tudi njegova družina. Na volitvah leta 2018 je šest od njegovih devetih bratov in sester nastopilo v predvolilnem spotu Paulovega nasprotnika, v katerem so volivce rotili, naj za božjo voljo ne glasujejo za njihovega skrajnega in rasističnega brata. Mimogrede, dragi gospod predsednik, slovenskega rodu so tudi Paulovi sorojenci. Če si kdo v tej družini zasluži najvišje slovensko državno odlikovanje, so to oni, zaradi poguma in odločnosti v zavračanju nestrpnosti in zavzemanju za vrednote, na katere, kot nam nikoli ne pozabite omeniti, prisegate tudi sami.

Paul Gosar, ki je, po predsednikovem mnenju, "s posebno zavzetostjo sodeloval pri ustanavljanju skupine prijateljstva v predstavniškem domu ameriškega kongresa", je s podobno posebno zavzetostjo lani in letos sodeloval tudi na zborovanjih belskih nacionalistov, ki ju je organiziral Nick Fuentes, veteran neonacističnega zborovanja leta 2017 v mestu Charlotesville. Ali je naš zemo iz Arizone pred zbranim cvetoberom ameriškega neonacizma in med bučnim skandiranjem v podporo Hitlerju in Putinu, nastopil okrancljan z regalijami slovenskega zlatega reda za zasluge na mednarodnemdiplomatskem parketu, ameriški mediji niso poročali. Imamo srečo, da jih očitno ne zanimata preveč ne predsednik Pahor ne njegov zlati red.

Paul Gosar, naš človek v ameriškem kongresu, ki ga danes taisti kongres preiskuje zaradi domnevne vpletenosti v pripravo nasilnih protestov in napada na hišo ameriške demokracije 6. januarja 2021. Naš ponos iz Arizone je skrajnežem, s katerimi je bil v dnevih pred napadom večkrat v stiku, kar po twitterju vnaprej obljubljal amnestijo.

Paul Gosar, podpredsednik skupine prijateljstva s Slovenijo v predstavniškem domu ameriškega kongresa, ki se mu je po njegovem zadnjem nastopu na Fuentesovem neonacističnem zborovanju odreklo celo vodstvo njegove lastne stranke. "V republikanski stranki ni prostora za bele supremaciste in antisemitizem," je našemu odlikovancu zabrusil vodja republikancev v ameriškem senatu Mitch McConnell. Da si tako skrajen, da ti uspe iz tira spraviti vrh v Trumpovo gnojnico pogreznjene republikanske stranke, je dosežek posebne sorte. "Ni mi mar bolečin, z njimi živim" Paul Gosar, ki se je ponudil, da v ameriškem senatu zamenja Johna McCaina, le nekaj ur po tem, ko je ta sporočil, da ima neozdravljiv tumor na možganih. Ne vem, kakšna je zunanjepolitična strategija za bodoči razvoj odnosov Slovenije z ZDA, a moj nasvet bi bil, da se ne zanašamo preveč na skupino prijateljstva v kongresu. Če se slika o naši državi v ameriškem kongresu oblikuje glede na to, kaj si spodobni člani kongresa mislijo o Paulu Gosarju, smo lahko resno zaskrbljeni.

So what! bo morda v odgovor zabrusil naš predsednik, večina zgoraj omenjenih nečednosti je iz obdobja po 19. aprilu 2019, ko je prejel najvišje slovensko državno odlikovanje. Ampak, gospod predsednik, Paul Gosar ni od včeraj. Paul Gosar je veteran rasizma, skrajnosti in sovraštva. Paul Gosar se ni nekega jutra zbudil z najvišjim slovenskim odlikovanjem na pižami in si dejal, OK, to zdaj imam, od zdaj naprej pa lahko sovražim in svinjam do mile volje. Naš predsednik je v predsedniško palačo povabil, gostil in častil človeka, ki se ga noben drug politik, ki da kaj nase, ne bi niti s palico dotaknil, kaj šele ga odlikoval.

Morda ni vedel, kdo je. Morda. A četudi je to bil spodrsljaj in je predsedniku pred odločitvijo preprosto zmanjkalo časa da pogugla, koga bo odlikoval, to ne pojasnjuje, zakaj Paul Gosar po vseh rasističnih, skrajnih, nedostojnih, antidemokratičnih izpadih v zadnjih treh letih danes še vedno nosi najvišje slovensko odlikovanje. Nepremišljeno odlikovanje notoričnega rasista bi morda še lahko šteli za napako, vztrajanje pri tej odločitvi pa vzbuja sum na premišljeno dejanje. Prvo je nerodno, drugo je nevarno. Nevarno zato, ker nadaljuje proces normalizacije in legitimizacije najbolj skrajnih oblik desničarskega kulturnega boja v slovenskem političnem prostoru, ki pod pretvezo spoštovanja prav vseh, tudi najbolj zavržnih mnenj, k nam uvaža ameriško alt right ideologijo, včasih v prevodu iz madžarščine, včasih direktno iz Arizone ali Palm Beacha. Boj proti vsem družbenim manjšinam, homofobija, sovraštvo do drugačnosti, sovraštvo do migrantov, manipulacija in izkoriščanje strahu in negotovosti, teptanje demokratičnih vrednot in vladavine prava, zanikanje pravice do splava, boj proti enakopravnosti spolov. To je diskurz našega rojaka Paula in njegovih skrajnih pajdašev, vključno s slovenskim zetom, ki ima Gosarja seveda zelo v čislih.

Paula Gosarja pa ne cenita le bivši predsednik Trump in očitno še vedno tudi predsednik Pahor. Čislan je tudi v delu slovenske politike. Njegovo laž o pokolu v Teksasu, ki jo je Gosar sicer kasneje v strahu pred zgroženimi odzivi v ameriški javnosti izbrisal, je takoj retvitnil eden od poslancev državnega zbora, sicer znan borec proti nevarnosti "kulturnega marksizma", ki je seveda stalnica v diskurzu belih supremacistov, rasistov in neonacistov. Za nepoučene, "kulturni marksizem" je skrajno desničarska teorija zarote z antisemitskimi podtoni, ki jo je na pepelu nacističnih parol o "kulturnem boljševizmu" pred desetletjem ali dvema začela obujati prav ameriška skrajna desnica. Drugje po svetu o boju proti "kulturnemu marksizmu" govorijo in pišejo liki tipa Breivik in Tarrant, ki sta z njim upravičevala svoje množične pokole, pri nas pa se o tem trobezlja v parlamentu.

Spoštovani gospod predsednik, vrag je že zdavnaj odnesel šalo. Podelitev odlikovanja eklatantnemu rasistu in nestrpnežu seveda ni edini vzrok za moralno godljo, v katero smo zabredli tudi zaradi toleriranja in upravičevanja spodkopavanja osnovnih civilizacijskih in humanističnih vrednot v slovenski družbi, je pa gotovo eden njegovih simptomov. Preostalo vam je še nekaj mesecev, da to sramoto popravite in gospodu odvzamete zlati red za zasluge. Vemo, da ste obljubili, da ne boste moralna avtoriteta in to obljubo ste dosledno spoštovali, a moralne avtoritete v tem primeru niti ne potrebujete. Za higienski minimum bi bilo dovolj nekaj elementarne spodobnosti, ki sicer ne bo čez noč rešila vseh težav, lahko pa državi, državljanom, pa tudi vam, spoštovani gospod predsednik, pomaga, da se zjutraj z manj zadrege pogledamo v zrcalu.