V življenju sem le nekajkrat prisegel. Prvič sem bil blizu v vrtcu na tržaškem Rojanu, kjer so za mene skrbele sestre vrtnarice. To je bil prvi slovenski vrtec v zamejstvu. Prisegali sicer nismo, smo pa molili. Igrali smo se bolj malo. Sestre so imele tudi navado, da so skozi stisnjene ustnice spuščale subtilna sporočila, kako naj z družino preživljamo nedeljske dopoldneve, da se nam ne bo slabo pisalo v življenju in po njem. Subtilnost nikoli ni bila moja močnejša stran, zato sem ob prihodu domov njihove prikrite sugestije prevedel v prestrašeno rjovenje, da bomo vsi končali v peklu, ker ne hodimo k službi božji. V odgovor me je oče ob nedeljah zbudil in odpeljal v cerkev ter v baru nasproti počakal, da končam. V naši družini so me od mladih nog vzgajali v spoštovanju do različnosti. Po povratku v Ljubljano sem zaprisegel kot pionir. Postal sem celo predsednik pionirske organizacije na šoli, kar je v mojem življenju edina politična funkcija, ki sem jo zasedal. Očeta in mamo je to impresioniralo podobno kot moje nedeljske maše.
Naslednjo prisego so od mene zahtevali ob prihodu v JLA. Takrat sem, priznam, goljufal. Bilo je nekaj tednov po prihodu v vojašnico na obrobju Zagreba, kjer sem v skupini nekaj sto sveže pobritih rekrutov stal v špalirju pred jugoslovansko zastavo in odpiral usta, le da sem namesto besed svečane prisege v glavi izgovarjal besedilo Lennonove pesmi Imagine. Ker sem imel že takrat bolj slab spomin za tekste, sem tistih nekaj besed, ki sem jih znal, kot mantro ponavljal v nedogled. Izjemo sem naredil le v zaključnem stavku, ko sem zavpil "ne želeč si, da pri tem dam tudi svoje življenje". Majhna sprememba originalnega teksta "zakletve", ki je v srbohrvaščini zahtevala zgolj spremembo v enem samoglasniku, se je izgubila v rjovenju bolj ali manj ganjene soldateske, meni pa je prinesla tolažbo in duševni mir ob misli, da mi je uspelo prelisičiti vsiljeno ideološko indoktrinacijo Jugoslovanske "ljudske" armade.
Odhod k vojakom, tistega davnega 1984, v času olimpijskih iger v Los Angelesu, je bil zame izjemno travmatičen. Čez noč sem se iz relativno liberalnega okolja, ki je tedaj že vladalo v Sloveniji ali pa je vsaj dalo slutiti, da prihaja, znašel v avtoritarni, uniformirani ideološki opereti, ki sem jo doživljal kot grob poseg v mojo osebno svobodo, prepričanja in individualnost. Do vojaških stvari sem imel že globoko vsajen odpor, k čemur je gotovo pripomogla tudi indoktrinacija med gimnazijskimi urami predmeta temelji splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, ki nam jo je na Šubičevi gimnaziji v glave vtepal navdušen mlad obramboslovec z grosupeljskim naglasom. JNA je svojo moralno avtoriteto gradila na narodnoosvobodilnem boju proti okupatorju. Samo po sebi to ni bil problem. Od mladih nog sem bil in še danes ostajam prepričan antifašist. A tudi golobrademu najstniku je bilo jasno, da je bil glavni cilj ritualiziranega mitološkega diskurza o drugi svetovni vojni predvsem poizkus moralne utemeljitve avtoritarnega enoumja s strani tedanjega režima. Pri prisegi nisem goljufal, ker se ne bi strinjal s pravičnostjo NOB, ampak ker sem intuitivno zavračal ideološko instrumentalizacijo antifašizma za cilje in ideje, ki so bili z njim, po mojem osebnem prepričanju, v globokem neskladju. Iz istih razlogov tudi danes ne čutim nobene nostalgije po bivši državi. Ne zaradi nacionalizma, ampak zato, ker pač ni ustrezala vrednotam svobodne, demokratične družbe, v kateri sem si želel živeti. Dejstvo, da je bila liberalnejša od drugih držav vzhodnega bloka, je bila slaba tolažba. Tudi danes mi ni nič lažje ob misli, da smo kljub demokratični regresiji še vedno, vsaj za zdaj, liberalnejši od nekaterih sosedov. Tako kot skoraj nosečnost ne pripelje do poroda, tudi skoraj demokratičnost ne vodi v svobodo.
Nikoli ne bomo najuspešnejši, nikoli ne bomo res svobodni, lahko pa smo najbolj nestrpni
