Najprej opravičilo, ker bo tole pisanje videti kot vaje iz anatomije na prvi pogled od Slovenije zelo oddaljenega telesa. Pravzaprav anatomije trupla, katerega ime je prevzela nova tvorba, pa številni sploh še niso opazili, da gre za različni entiteti pod pokrovom istega imena. Govorim o ameriški Republikanski stranki, katere fenomenalna metamorfoza, ki ni prva v njeni zgodovini, ni le še eno poglavje v razvoju stranke, ampak je dejansko grožnja ameriškemu dvostrankarskemu sistemu.
Republikanci so namreč v relativizaciji demokratičnopravnega okvira, znotraj katerega sta ameriški država in družba, šli tako daleč, da so kot vsaj navidezni zagovorniki sistema ostali samo še demokrati. Popolnoma izvotljena Republikanska stranka na lanski konvenciji ni bila več sposobna niti oblikovanja svoje idejno-programske platforme. Njena vsebina je Donald Trump, ki mu je uspela ne le podreditev stranke, ampak večinski prevzem volilne baze. Za stranko je to nasprotje njenih (nekdanjih) vrednot na dveh nogah osnovno merilo vsega. Ko so njegove besede sporne, škodljive in nezakonite, pa so pri roki prvo ustavno določilo in njegove razvpite svoboščine, predvsem svoboda govora. Vzorčni primer tega je strategija Trumpove obrambe v senatnem procesu druge ustavne obtožbe, ki se začne prihodnji teden. Trump ni nikogar ščuval k pohodu na Kapitol. Kot ameriški državljan ima v skladu z ustavo pravico povedati svoje mnenje.
In volivci? Ameriški volivci imajo posebno mesto ne le v svoji, ampak tudi v svetovni zgodovini. Tovrstnega profila v množični psihologiji ne pozna nobeno drugo okolje. Republikanska stranka je bila v času svojega nastanka leta 1854 zagovornica klasičnih liberalnih načel in nasprotnica sužnjelastniškega sistema. Njen prehod na desno stran političnega spektra - recimo mu prva fenomenalna metamorfoza - se je začel po letu 1912, nakar se je po letih 1964 in 1965, ko sta bila uveljavljena zakona o državljanskih pravicah in o volitvah, ki sta končala segregacijo in vsaj na papirju temnopolte Američane izenačila z belimi, zgodila še druga fenomenalna metamorfoza. Segregacijo je končal predsednik Lyndon B. Johnson, južnjaški demokrat iz Teksasa. Na ameriškem Jugu je takrat, podobno kot danes republikanci, popolnoma prevladovala Demokratska stranka, trdnjava segregacije in rasizma. Užaljeni in izdani volivci so se v naslednjih dveh desetletjih odločili za menjavo svojega paradnega konja in se množično preselili k stranki, ki je pravzaprav izsilila konec segregacije, k republikancem. Logično, mar ne? Paradoksa kot da nihče ni opazil. Danes, po tretji fenomenalni metamorfozi, s katero so klasične republikanske vrednote, kot so deregulacija, nizki davki, prosti trg, šibka zvezna vlada in podobno, postale le raztegljiv pojem v vajah interpretacije potez Donalda Trumpa, volivci volijo trumpiste. Idejni republikanci ne le, da so v manjšini, kaže, da te izumirajoče vrste pravzaprav nihče več ne voli, če se najprej ne deklarirajo za strastne podpornike nekdanjega predsednika. Najprej so odpadli najradikalnejši tradicionalni republikanci, ki so se organizirali v različne skupine, katerih edini namen je bil spodnašanje Donalda Trumpa. Zdaj očitno poteka drugi eksodus iz stranke, a novi "pohodniki" se očitno ne združujejo s "prvohodci".
Bizarnejša je razlaga, bolj so ljudje vanjo pripravljeni verjeti
"Zelo težko je. Predstavljajte si, da vam vsi, ki so vas do zdaj podpirali, prijatelji, družina, nenadoma obrnejo hrbet. Prepričani so, da ste se prodali. Eni izmed njih so mi celo dvakrat poslali pismo, ki so ga vsi podpisali, v njem so se me odrekli in trdili, da sem obseden s hudičem. Ampak v stvarnosti je napočil trenutek izbire. Odločiti se moramo, kdo bomo v prihodnosti." Tako trdi kongresnik Adam Kinzinger iz Illinoisa, eden od desetih republikanskih članov predstavniškega doma ameriškega kongresa, ki so podprli drugo ustavno obtožbo Donalda Trumpa. Kinzinger je ustanovil politični akcijski odbor (PAC), kot v ZDA imenujejo posebej registrirane organizacije za upravljanje donatorskih sredstev kampanj in političnih strank. Vrača se k tradicionalnim republikanskim izhodiščem in boril se bo, kot pravi, za izvirno konservativno idejo. Poleg Kinzingerja se je še bolj odmevno izpostavila kongresnica Liz Cheney - "izdajalka Trumpa" - in se zato sooča z zahtevami po odstavitvi. Nasprotuje ji večina kongresnih kolegov, ogorčeni so volivci v njenem domačem Wyomingu, kamor hodijo njeni strankarski bratje ščuvat ljudi - le kje smo to videli nazadnje? - za njeno odstranitev.
A pri republikancih niso pomembni le odpadniki, ampak predvsem to, kdo predstavlja večino in čigavi glasovi so najbolj slišni. In tukaj vstopa v zgodbo hudič. Legitimni motivi, razlage in argumenti tem, ki obvladujejo javnost, danes vse bolj posegajo v polje nadnaravnega, transcendentnega in skreganega s stvarnostjo. In nihče ne povleče zasilne zavore. Nasprotno, bizarnejša je razlaga, bolj so ljudje vanjo pripravljeni verjeti. Zakaj bi se častihlepni politiki odpovedovali kokoši, ki nese zlata jajca? Veliko lažje se je otresti odgovornosti in naporov, vloženih v logično, utemeljeno razmišljanje, morda s kakšnimi konkretnimi rešitvami, a z bistveno manj dramatičnim učinkom. Republikansko ime, ki te dni najpogosteje kroži, je Marjorie Taylor Greene, navdušenka nad teorijami zarote, Donaldom Trumpom in orožjem. V zakladnico njene misli spadajo: krogla v glavo Nancy Pelosi kot najučinkovitejša rešitev težave; katastrofalni gozdni požari v Kaliforniji so posledica judovskih laserskih žarkov iz vesolja; demokrati so povezani v satanistični, pedofilski krog, ki trguje z otroki; množična streljanja v ameriških šolah so zgolj lažne uprizoritve, katerih edini namen je kratiti pravico Američanov do nošenja orožja. In tako naprej. Veliko se govori tudi o odločnih podpornikih neutemeljenih trditev o volilnih poneverbah, katerih morebitne povezave s kapitolskimi vstajniki 6. januarja so pod drobnogledom FBI. Med njimi se najpogosteje omenjata arizonska kongresnika Andy Biggs in Paul Gosar, ki je slovenskega rodu, ter Mo Brooks iz Južne Karoline.
Nad vsem tem je neenotna republikanska elita. Del sestavljajo "lačni volkovi prihodnosti", najambicioznejši republikanci, ki ciljajo na Trumpovo volilno bazo kot orodje za uresničitev svojih načrtov in pri katerih je kupčija s hudičem že končana. Vsaj v načrtih senatorjev Teda Cruza in Josha Hawleyja so ključne predsedniške volitve leta 2024. Drugi del elite pa sestavljajo pragmatiki z vodjo senatne manjšine Mitchem McConnellom in manjšine v predstavniškem domu s Kevinom McCarthyjem na čelu, ki branijo osvojene položaje, pozicijo moči. Pri teh ljudeh je videti, kot da z vladarjem podzemlja nenehno sedijo za pogajalsko mizo. McCarthy je pri tem mojster sprenevedanja in zrenja mimo, premeteni McConnell pa igra bravurozno in velikopotezno. Pri tem mu celo uspeva vzbujati vtis, da je včasih dejansko v primežu načel in političnih koristi. Postavil se je na stran Liz Cheney, Marjorie Taylor Greene, njej podobne in "lunatične laži", ki jih širijo, pa opredelil kot raka Republikanske stranke.
Anatomijo oddaljenih teles je dobro poznati, ko želimo presojati razmere, v katerih smo se znašli sami. Prepoznavati procese in presojati, ali se morda tudi v nas ne odbija odmev izvotljenega prostora, v katerem so se načela umaknila koristim nekoga drugega. Po možnosti tistega, ki mu ploskamo. Tukaj pa je že skrajni čas, da se ozremo po prvem izganjalcu hudiča, ki je pri roki. Zanimivo, pod jezuitsko Univerzo Georgetown v Washingtonu so lokalna znamenitost tako imenovane Eksorcistove stopnice. Sumljivo prazne so v teh časih. Res pa je, da je le za streljaj stran cerkev Svete trojice, ki si jo je očitno za svojo izbral katolik Joe Biden. Naključje? Teorija zarote?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
