Vsa moja srečanja z ustanoviteljem WikiLeaksa Julianom Assangeem so potekala v isti majhni sobi. Od jeseni 2015 do decembra 2018 sem ga večkrat obiskal na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu, kar vedo tudi obveščevalne službe številnih držav. Ne vedo pa, kakšno olajšanje sem začutil vsakič, ko sem šel od tam.
Assangea sem želel spoznati, ker sem izjemno cenil prvotni koncept WikiLeaksa. Tudi meni je kot najstniku roman Georgea Orwella 1984 vzbudil strah pred visokotehnološko državo nadzora ter njenim morebitnim vplivom na odnose med ljudmi. Assangeevi zgodnji prispevki - predvsem ideja, da lahko tehnologija držav služi kot ogromno digitalno zrcalo, s katerim postanejo njihova dejanja vsem vidna - so me navdajali z upanjem, da lahko združeni premagamo Velikega brata.
Do najinega prvega srečanja je to upanje že zbledelo. Obdana s polnimi policami ekvadorske literature in uradnih dokumentov sva klepetala dolgo v noč. Naprava na eni od polic je onemogočala prisluškovanje z oddajanjem živce parajočega šuma. V tisti utesnjeni dnevni sobi s slabo skrito kamero, uperjeno naravnost vame, kjer je bil zrak postan, hrup pa neznosen, me je večkrat imelo, da bi kar zbežal.
Ščitimo žvižgače, ki razkrivajo malopridno ravnanje vlad, vojsk in korporacij, ki bi svoja dejanja rade pometle pod preprogo
