O orlu, medvedu in golobu

Kakšna bo zunanja politika vlade Roberta Goloba? Kabineta Janeza Janše kmalu več ne bo. Po vseh očitkih o orbanizaciji in soliranju v državni zunanji politiki, od Tajvana do Ukrajine, ki so leteli na njegov račun, lahko od nove vlade pričakujemo vsaj spremembo retorike in načina. Toda spremenila bi se lahko tudi vsebina.

Madžarska je soseda in vojaška strateška zaveznica, zato tukaj ni pričakovati večjih sprememb na področjih varnostnega in obrambnega sodelovanja. Prekmurje bo zaenkrat še slovensko, sporne izjave malouradnikov iz Budimpešte pa pometene pod preprogo. Odnos med Madžarsko in Slovenijo se bo spremenil predvsem v okviru Evropske unije, kjer je Janševa vlada slovenska stališča glede vladavine prava in odnosa do medijev relativizirala ter okrepila sodelovanje z Višegrajsko skupino.

A vendar je verjetno, da bo nastajajoča vlada z Madžarsko našla tudi stične točke, pa če si bo za to prizadevala ali ne. Do teh bi lahko prišlo predvsem zaradi odnosa obeh držav do vojne v Ukrajini. Med volitvami Golob o tem, kako namerava pristopiti h konfliktu, ni povedal veliko. Toda če pogledamo izjave nekaterih vidnih predstavnikov stranke Gibanje Svoboda, lahko že zdaj vidimo razhajanja med odhajajočo in prihajajočo vlado.

Ena od teh je svetovalka za zunanje zadeve, Marta Kos, bivša veleposlanica v Nemčiji in Švici ter podpredsednica stranke. Čeprav ne velja za del zunanjepolitičnega establišmenta, si ne dela utvar, da trenutna politika Slovenije do Rusije ne bo brez posledic. V intervjuju za Žurnal24 je opozorila na umik soglasja častnih konzulov Rusije v Sloveniji, s katerim si Slovenija po nepotrebnem sabotira lastno zunanjo politiko. Namesto da bi jo krojili v prid slovenskim nacionalnim interesom, smo se po njenem mnenju v času Janševe vlade preveč pomaknili v sfero Združenih držav Amerike.

Madžarska lovi ravnotežje med eno in drugo stranjo. Ob izbruhu konflikta je zunanji minister Péter Szijjártó izjavil, da zaradi prisotnosti madžarske manjšine v zahodni ukrajinski zakarpatski regiji ne bodo dopustili oskrbovanja Ukrajine z orožjem prek madžarskega ozemlja. Za zdaj pušča prenos tovrstne opreme le v druge države članice zveze Nato, medtem ko lahko nesmrtonosna oprema potuje neposredno v Ukrajino. V okviru nove Natove bojne skupine pa bo Madžarska gostila nekaj sto vojakov zaveznic. Poleg tega skupaj s Slovaško nasprotuje uvedbi splošne prepovedi uvažanja ruskih energentov v Evropsko unijo. Za obe državi predstavlja oskrba z ruskim zemeljskim plinom od 80- do 100-odstotni delež njunega uvoza plina. Tudi sicer je veliko pomislekov, ali bi bil tak ukrep Evropske unije sploh smotrn, saj bi nesorazmerno prizadel manjše države.

Z vsem tem v oziru in z očitki rusofilije, ki letijo tako na rovaš madžarskega premierja Viktorja Orbana kot na pripadnike izmed strankarskih vrst Gibanja Svoboda, bi bilo dobro podrobneje pregledati niz dogodkov, ki je vodil do trenutnega stanja duha in razmer.

Verjetnost, da bi bila Ukrajina kmalu sprejeta v Nato, je bila majhna. Sprejem novih članic ureja ustanovna pogodba zavezništva iz leta 1949, ki zahteva soglasje v severnoatlantskem svetu. Vstopu Ukrajine so nasprotovale predvsem Nemčija, Francija in Nizozemska. Kljub temu je bilo tveganje za Rusijo preveliko, tako da je v njej spodbudilo strahove, ki so Ukrajino vse bolj izpostavljali nevarnostim ruskega revanšizma.

Zakaj je bila zveza Nato tako odločna, da vsaj v principu, če že ne v praksi, Ukrajini obljubi članstvo? V Evropi s prstom pokažemo proti Združenim državam Amerike, vendar je krivda tudi naša. Zavračanje ruskih varnostnih pomislekov s strani Američanov in tiha privolitev evropskih članic sta razkrila temeljno pomanjkljivost politike zavezništva do Rusije. Predvsem, da te ni. Politika Nata je politika ZDA, ki pa Rusije od razpada Sovjetske zveze ne jemljejo resno. To dokazujeta dve desetletji neovirane širitve zavezništva po večkratnih opozorilih iz Moskve in vrst ameriškega zunanjepolitičnega establišmenta.

Eden prvih nasprotnikov širitve je bil George Kennan, avtor zloglasnega Dolgega telegrama, ki je oblikoval ameriško politiko zadrževanja (containment) Sovjetske zveze v času hladne vojne. Leta 1997, dve leti pred priključitvijo prve skupine članic zavezništvu, je v kolumni v New York Timesu opozoril, da bi ta "najbolj usodna napaka ameriške politike" od konca hladne vojne "neizogibno podžgala nacionalistične, protizahodne in militaristične težnje" v ruski družbi ter negativno vplivala na razvoj ruske demokracije. Posledično bi to odnose med Vzhodom in Zahodom porinilo na raven hladne vojne in rusko zunanjo politiko "usmerilo v smer, ki nikakor ne bi bila v korist ZDA". Svoja stališča je ponovil naslednje leto v intervjuju s Thomasom L. Friedmanom, pri čemer je širitev označil za "tragično napako", za katero "ni bilo nobenega razloga".

Madeleine Albright, takratna ministrica za zunanje zadeve v vladi predsednika Billa Clintona, je v svoji biografiji opisala vzdušje v Moskvi. Priznava, da so predsednik Boris Jelcin in visoki ruski uradniki močno nasprotovali širitvi zavezništva. Razumeli so jo kot izkoriščanje ranljivosti Rusije in pomikanja razmejitvene črte v Evropi proti vzhodu, zaradi česar bi država ostala izolirana.

Ameriški diplomati so medtem domov poročali, da ruski zunanjepolitični krogi in nacionalnovarnostne agencije dvomijo o namerah Washingtona. Leta 1993, denimo, se je tedanji minister za zunanje zadeve Warren Christopher odpravljal na srečanje z Jelcinom. Odpravnik poslov James Collins je z veleposlaništva ZDA poslal telegram, v katerem je opozoril, da bi širitev "v Moskvi vsesplošno razumeli kot usmerjeno proti Rusiji in samo proti njej - ali kot 'neoomejitev'".

Potem ko je leta 1997 Rusija pogoltnila prvo širitev ter celo sodelovala v mirovni operaciji v Bosni in Hercegovini s članicami zveze Nato, so se leta 1998 odnosi Rusije z zavezništvom poslabšali. Takrat je Severnoatlantski svet prvič v svoji zgodovini odobril uporabo sile proti drugi suvereni državi, ko so države članice pod vodstvom ZDA bombardirale Srbijo zaradi vojne na Kosovu. Odločitev je bila tudi izrazit odmik od prejšnje politike zavezništva – in verjetno tudi od besedila Severnoatlantske listine. Namreč, da zavezništvo ne bo enostransko izvajalo mirovnih operacij brez odobritve Varnostnega sveta Združenih narodov.

Rusija je posredovanju nasprotovala zaradi posebne etnične in verske vezi s Srbijo, provokacije etnično albanske Osvobodilne vojske Kosova in zaradi neupoštevanja mednarodnega prava pri upravičevanju posredovanja.

Za Rusijo je bila preprečitev agresije na suvereno državo, kot je Bosna in Hercegovina, nekaj povsem drugega kot napad na Srbijo zaradi Kosova, ki je bilo takrat del Srbije.

Leta 2002 je ameriška ravnodušnost do Rusije postala bolj očitna, ko so ZDA odstopile od Pogodbe o protibalistični raketni zaščiti. Takratna administracija predsednika Georgea Busha mlajšega je trdila, da je ta, odkar je bila podpisana leta 1972, postala relikvija hladne vojne. Verjetnost jedrskega spopada med Rusijo in ZDA je bila sicer majhna, vendar je obstoj pogodbe bilo mogoče razumeti kot enega redkih znakov, da je Rusija kot glavna naslednica Sovjetske zveze ostala pomemben akter v mednarodni skupnosti.

Po odstopu od pogodbe so ZDA leta 2007 namestile protibalistične rakete na Poljskem in Češkem. Menda zato, da bi branile domovino in zahodno Evropo pred raketnimi napadi Severne Koreje ali Irana, vendar je namestitev lansirnikov porušila strateško ravnovesje jedrskih sil oziroma doktrino vzajemnega uničenja (mutual assured destruction doctrine) med Rusijo in ZDA.

Leto pozneje so ZDA in članice zveze Nato na vrhu v Bukarešti izjavile, da nameravajo zavezništvo razširiti na Ukrajino in Gruzijo. Še istega leta je izbruhnila rusko-gruzijska vojna. Zatem je Rusija leta 2014 v strahu, da bi ukrajinska revolucija na Majdanu privedla do tesnejšega povezovanja z zavezništvom, priključila Krim in podprla odcepitveni boj dveh samooklicanih republik v regiji Donbas.

Da bi zasnovali in oblikovali popolnoma nov varnostni sistem v času tako hitro odvijajočih se in nepričakovanih dogodkov, kot sta razpad komunističnih držav v Vzhodni Evropi in razpad Sovjetske zveze, bi potrebovali drzno vizijo. Predvsem bi bila potrebna volja ZDA, da Rusijo obravnava kot velesilo z lastnimi interesi v mednarodnem sistemu. Danes, med vojno v Ukrajini, evropske države plačujejo ceno za vsa leta, ko so dopustile, da ZDA določajo njihove varnostne in obrambne politike.

Ukrajinska vojna bo imela daljnosežne posledice. Čeprav ljudje nanjo v glavnem še vedno gledajo bolj kot na regionalni spor med dvema državama oziroma kvečjemu kot omejen spor med Rusijo, Ukrajino in zvezo Nato. Vendar pa bo pretresla ves svet, saj stopnjuje negotovost in motnje v dobavnih verigah globalnega gospodarskega reda, ki se še ni otresel podnebnih in pandemskih šokov.

Vidimo, da globalizem ni trden sistem, temveč je stroškovno učinkovit le v času miru, ko hegemonska svetovna sila zagotavlja mednarodno stabilnost. Zadnjih nekaj desetletij so to vlogo igrale ZDA, vendar danes tega ravnovesja več ne morejo zanesljivo vzdrževati.

Če želi kar najbolje zagovoriti lastne interese, mora Slovenija gledati tako na dolgi kot na kratki rok. Ali nas bolj skrbi, da bi se zamerili Rusom in tako omajali svoje strateške odnose? Ali pa se nam zdi važnejše, da ostanemo v čislih pri Američanih?

Idealno bi bilo, da se Slovenija ne bi podrejala ne Rusiji ne ZDA, temveč bi sodelovala z obema. Na koncu pa bo ta multilateralni pristop, tako kot vsaka druga oblika političnega in diplomatskega delovanja, le tako učinkovit, kot si želijo akterji, ki ga izvajajo. Za zdaj Marta Kos v svojem razumevanju multilateralizma ostaja pri poziciji zasledovanja slovenskega nacionalnega interesa, ki še ni jasno določen. Trenutno ta odraža prednostne naloge uradnikov in interesnih skupin onkraj Atlantika.

V nasprotju s splošnim prepričanjem evropske države niso nekoristne zaveznice za ZDA. Čeprav te niso vzdrževale lastnih obrambnih zmogljivosti, so koristne prav zaradi tega. Vsako velesilo v zadnjih petih stoletjih je zrušila koalicija šibkejših držav, ki so skušale vzpostaviti ravnovesje moči. Razen Združenih držav Amerike.

Ohranitev zveze Nato po koncu hladne vojne je bila najbolj prekanjena stvar, kar so jih ZDA storile po letu 1991. Najprej kot organizacijo za vzpostavljanje in ohranjanje miru, nato kot garant varnosti pred ruskim revanšizmom. Čeprav čezatlantsko zavezništvo zaznamujejo številna nestrinjanja, se Evropejci skoraj pri vseh vzdržimo, ker so Američani privolili, da nam bodo prihranili denar.

Multilateralizem v tem primeru ne velja za samostojno vrednoto, temveč se uporablja zgolj priložnostno in le takrat, ko brez njega ni mogoče shajati.

Sprememba tega trenda in premik k strateškemu multilateralizmu, ki bo ustrezal abstrakciji slovenskega nacionalnega interesa Kosove, bosta zahtevala premislek številnih ustaljenih stereotipov o zunanjepolitičnih prioritetah, grožnjah nacionalni varnosti in vsebini državne suverenosti. Če si bo naslednja vlada res prizadevala za zunanjo politiko v prid slovenskim interesom, se bo najprej morala soočiti s tem, da ne bo mogla prodajati idealizma cinikom.