V Aziji je vojna v zraku. Xi Jinping je evropsko politiko do Kitajske ponovno postavil na preizkušnjo. Le nekaj ur po tem, ko je francoski predsednik Emmanuel Macron zapustil Peking, je Kitajska v okolici Tajvana začela obsežno vojaško vajo. Z vadbo novih napadalnih taktik, simulacijo raketnih napadov na tajvanska mesta in namestitvijo hiperzvočnih bombnikov in vojnih ladij, ki so obkrožale otok, je želela svetu pokazati svoje vojaške mišice.
Kitajska si na naš račun prizadeva postati nova svetovna velesila. Vse bolj odločno vodi svojo zunanjo politiko, se množično vojaško oborožuje, uporablja svojo gospodarsko moč za zatiranje kritik po vsem svetu in celo sankcionira izvoljene poslance v Evropskem parlamentu.
V Južnokitajskem morju Kitajska zaseda otoška ozemlja, da bi pridobila nadzor nad regijo, s čimer krši mednarodno pravo. Že leta močno razširja svoje strateške gospodarske vezi, zgrajene okoli ključnih surovin, hrane in energije. Peking je izkoriščevalec z agresivno in sovražno konkurenčno politiko, ki ignorira mednarodna pravila. Neusmiljeno zasleduje svoje interese, bodisi na področju umetne inteligence, komunikacijske tehnologije, zaščite podnebja ali kmetijstva. Kitajska pa ne ogroža le svojih sosed in svetovnega reda, ki temelji na pravilih, ampak tudi naše evropske interese in zaveznike.
Kljub vsem opozorilom pa evropski voditelji prezirajo nevarnosti. Nešteti posamični obiski predstavnikov evropskih vlad so svetu pokazali, da je Evropa razdeljena. Ton pogovorov so določali nacionalni in ne evropski interesi. Ta polifonija in neenotnost Evropo slabita, krepita pa naše strateške tekmece. Države članice pozivajo k evropski suverenosti, vendar delujejo dvostransko, ko so ogroženi njihovi lastni gospodarski interesi. To kitajskemu vodstvu omogoča uspešno uporabo politične strategije 'razdeli in vladaj'.
Odnosi s Pekingom so za Evropo izjemnega pomena, a obiski brez evropske strategije so neodgovorni. Kar zadeva trgovino, bi morala Evropa združiti moči z zanesljivimi partnerji po vsem svetu in ustvariti območje proste trgovine, ki temelji na vrednotah svobodnega sveta - ekonomsko unijo enako mislečih držav v duhu socialnega tržnega gospodarstva.
Kritične odločitve v evropski zunanji politiki bi morale vedno biti skladne s politiko surovin, saj ta Evropi zagotavlja ekonomski dostop do virov, ki jih potrebuje. Zmanjšati moramo evropsko odvisnost od kitajskih dobavnih verig. Pomembno je, da ohranimo tehnološko vodilno vlogo in inovacijsko moč Evrope in pred kitajskim vplivom zaščitimo naša znanja in izkušnje ter kritične infrastrukture.
Evropska neodvisnost je zasidrana v zavezništvu zahodnih demokracij. V tem pogledu je trditev, da bi bila Evropa tretji pol geopolitike, napačna
Obenem pa moramo Evropejci resneje jemati svoja obrambna prizadevanja. Končno moramo zgraditi evropski obrambni steber, ki bo dopolnjeval Nato. Postaviti si moramo drzne cilje, kot sta skupna brigada kibernetske obrambe in skupni protiraketni obrambni ščit. Najti moramo način, da bo Evropa nastopala z enim glasom. Evropa se mora biti sposobna obraniti sama. Le močna Evropa lahko na koncu prepreči novo svetovno oboroževalno tekmo. Čas je, da EU izpolni pričakovanja s področja varnosti in zunanjih zadev, hkrati pa realno oceni lastne slabosti. Sodelovati moramo z našimi ameriškimi zavezniki in se nasproti Kitajski predstaviti kot trdno gospodarsko in varnostno zavezništvo. Kljub zdravi gospodarski konkurenci med ZDA in Evropo ni nobenega dvoma, da vrednotno in strateško čezatlantsko partnerstvo z ZDA ostaja temelj naše evropske zunanje in varnostne politike. Moramo ga okrepiti.
Evropska neodvisnost je zasidrana v zavezništvu zahodnih demokracij. V tem pogledu je trditev, da bi bila Evropa tretji pol geopolitike, napačna. Potrebujemo močno in samozavestno Evropo, ki brani naš uspešen evropski model svobode, demokracije in pravne države. Kitajski model – avtokracija brez svobode, brez demokracije, brez enakosti pred zakonom in brez dejanske perspektive za prihodnost – bo dosegel svoje meje in je nezdružljiv z našimi vrednotami in našim 'evropskim načinom življenja'. Demokrati po vsem svetu morajo držati skupaj in podpirati drug drugega. Razdrobljen Zahod koristi samo avtokratom v Moskvi in Pekingu.
Če ne zdaj, kdaj bo Evropa končno odločno ukrepala in se poenotila glede Kitajske? Na kocki ni nič manj kot prihodnost Evrope. Evropa ne potrebuje več govorov ali številnih dvostranskih gospodarskih delegacij, ampak skupen in skladen evropski pristop. Samo združena in samozavestna Evropa je verodostojna in močna Evropa, ki jo bo kitajsko vodstvo jemalo resno.
Potrebujemo močno Evropo in potrebujemo močan Zahod.
