Zdravo.
A si v izolaciji? Zase ne vem in na splošno sem ob vsem skupaj že konkretno zmeden. Prejšnji petek so rekli, da ruta ali šal nista več primerna nadomestka za masko, teden dni zatem maske zunaj sploh niso več obvezne. Ker ne vem, s čim nas bo presenetil jutrišnji dan, se obnašam, kot da smo, v izolaciji namreč. Predvsem zato, ker so številke še vedno precej katastrofalne. In v izolaciji ostajaš moj ključni dopisovalec.
Zdravo torej, kako si? Si bil zadnje čase kaj zunaj, morda na kaki novoletni zabavi? Slaba šala, itak, ampak a veš, da je Nina v torek imela službeni žur? Čisto pravi, z darili, smešnimi klobuki in alkoholom. No, v resnici si je ob devetih zvečer natočila kozarec vina, se zaprla v dnevno sobo in se priklopila na zoom. Novoletna službena zabava 2020 – razvrat na domačem kavču. V resnici povsem primeren zaključek bizarnega leta.
Ampak ja, šli so se zares, imeli so celo tako imenovanega skritega Božička, in kot zakleto je fasala šefa. Ta podatek je popolnoma nepomemben, jo je pa darilo spravilo v zadrego. Človeku je hotela podariti muziko, zadnjo plato od Čao Portorož, super album, saj ga poznaš, veselo ga drajsamo po gramofonu. Ampak njen obdarovanec gramofona nima. Kako mu torej podariti glasbo? Naj mu pošlje kodo za digitalno platformo in nanjo prilepi pentljo?
Greva na koncert, jaz kupim karte, ti daš za pivo, greva pa s taksijem, ker bova gotovo spila več kot enega – res se že dolgo nisva videla. Zmenjeno?
Podarjanje glasbe je iz leta v leto bolj zagonetno, o tem sva se že večkrat pogovarjala. Zgoščenke smo v glavnem vsi pometali stran ali jih zložili v škatle ter jih pospravili na vrh kletnih polic. Logično, kje pa naj jih poslušamo? Predvajalniki so že skoraj tako retro kot kasetofoni, v računalnike zgoščenk ne moreš več tlačiti, edina izjema so avtomobili, pri njih pa je opremljenost s CD-plejerjem postala že znak spoštovanja vrednega letnika in kilometrine.
Potem so tu plošče, LP-ji, krasna stvar in čudovito darilo, ampak ljudje gramofonov pač nimajo. Pred leti se je sicer napovedovala renesansa, do določene mere se je tudi zgodila, kljub temu pa je s primerno tehnologijo opremljenih potencialnih obdarovank ter obdarovancev premalo in dvanajstinčni format ostaja v domeni butičnega.
In na koncu je vse, kar nam ostane, krasen novi digitalni svet. Pa je res krasen, da ne bo pomote. Si predstavljaš, da bi bil zdaj najstnik, da bi v tem času s povsem svežimi ušesi in možgani odkrival muziko? Da bi se namesto v sposojene, presnete in z zadnjim drobižem kupljene kasete lahko vsak dan zakopal v izbiro spletnih platform? Saj se ti zmeša, od veselja in navdušenja.
Digitalni svet glasbene ponudbe je čudovit, ima pa (vsaj eno) veliko pomanjkljivost. Glasbo lahko delimo, vedno težje pa jo je podariti, sploh če smo glede obdarovanja tradicionalisti, če želimo, da ima dar pomen in da je hkrati lep. Kot sem že zapisal: na kodo Spotify ali mp3-datoteko pač ne moreš nalimati pentlje. Takemu darilu nekaj manjka. Preprosto ni seksi.
Problem seveda ni nov, morda se ga vsako leto decembra samo bolj konkretno zavemo, letošnji mesec obdarovanja pa je s tega stališča za glasbenike in glasbenice še posebno moreč. Zgoščenk ne kupuje nihče, LP-je samo redki, kode niso seksi ... Kaj nam sploh ostane? Muziko smo si lahko v ne več tako bližnji preteklosti podarili vsaj v obliki vstopnic za koncerte, kar je v dani situaciji – če odmislimo spletne dogodke – nemogoče. Ja, te že vidim, kako zmajuješ z glavo in mi dopoveduješ, da naj ne zapadem v splošno jamrarijo na temo koncertne industrije, ki jo je epidemija prvo zaprla in jo bo zadnjo sprostila; da to poslušamo že mesece in da so se ljudje te lajne naveličali. Verjetno imaš prav, zadeva morda res zveni dolgočasno, ni pa zaradi tega nič manj resnična in pereča.
In kaj naj zdaj? Ali lahko kaj storiva? Ne samo v smislu finančnega reševanja nasedlega čolna, razmišljam o morali in volji, ki je pri nekaterih najinih muzičarskih kolegicah in kolegih že konkretno na psu. Enkrat bo te more vendarle konec, in če tega konca oziroma novega začetka ne bomo pričakali v vsaj približno dobri formi, se marsikdo ne bo pobral nikoli več.
Kaj pa, če se zadeve lotiva takole: glasba je predvsem čudovita izkušnja in ni lepšega darila, kot je izkušnja, sploh če jo z nekom deliš. Začniva torej podarjati vabila na koncerte. Dobro, zdaj jih seveda ni, ampak darilo je lahko tudi obljuba. "Obljubim ti, da te ob prvi priložnosti peljem na koncert tvojega najljubšega benda." V redu zveni, a ne? Kot neka pobuda, akcija. Obljuba prijatelju, da boš z njim preživel čas, in signal, ki glasbenikom sporoča, da jih nismo pozabili in da se ob prvi priložnosti spet vidimo.
Boštjan
P. S.: Vse skupaj je v resnici Ninina ideja, ampak saj me poznaš in do te ugotovitve si verjetno prišel že sam. Ja, rad razpravljam o marsičem, ko pa pride do akcije, praviloma rabim brco v rit.
* Boštjan Narat je glasbenik in filozof.
