Povsem običajen torek, december 2020.
Dober dan.
Dober dan.
Dokumente, prosim. Vozniška, prometna.
Izvolite.
Dva policista, ura je 17:15, temperatura okoli ničle.
Obvezna oprema je?
Seveda.
Bi pogledala.
Jasno.
Stopim do prtljažnika in ga odprem.
Trikotnik, prva pomoč, odsevni jopiči, dobro. Kaj pa je tole?
Stojalo za pozavno.
Za pozavno?
Ja, za inštrument.
Aha. A ste glasbenik?
Ne, mislim, sem, ampak tole ni moje, a veste, moj nečak, pred kratkim je imel rojstni dan, on igra pozavno in tole je darilo, ampak se še nismo videli, občine so zaprte, saj veste, pa škatle nisem vzel iz avta.
Razumem. Ampak vi ste. Glasbenik.
Sem ja, no, mislim, delam tudi druge stvari, v gledališču pa vodim pogovore pa pišem, eseje, tudi kolumne, na RTV-ju sem včasih delal, Panoptikum, ne vem, če poznate, verjetno ne, niso nas vrteli ob najbolj gledanih terminih ...
Dobro, dobro.
Očitno je, da si z govoričenjem ne delam usluge.
Kako imate pa urejen status?
Status?
Ste zaposleni?
Sem, seveda, mislim samozaposlen v kulturi. Sem vpisan v razvid od leta 2011. Prispevke si pa sam plačujem. No, pa saj ne, da je to pomembno, samo kar navadil sem se, da to vedno dodam. Brezveze ...
Ja, bolje, da sem tiho.
Tamle ste precej sunkovito zavrli. Pa uporabili ste zvočni signal.
Prosim?
Na križišču. Potrobili ste.
Pogledam nazaj po cesti, v smeri proti Prešernovi.
Črn audi A8 TFSI z registrsko tablico KR mah 0?
Po mojem, verjetno. Se ne spoznam, ampak zverina, konkretna zverina. Saj veste, ljudje, ki vozijo drage avtomobile, se radi obnašajo, kot da je cesta njihova.
To je bil državni sekretar na nujni vožnji.
Prosim?
Državni sekretar na nujni vožnji.
Se opravičujem, ampak avto je bil civilen, nobenih oznak, nobenih luči, ničesar.
Pa ste vedeli, kdo je v avtu?
Ne, kot rečeno, ni imel nobenih oznak. Mislil sem, da je neki kreten.
Policist piše v beležnico in mrmra: Je vedel.
Njegov kolega mu pokaže telefon.
Aha. A tole je vaše? Čreda? Kdor ne dela, naj ne je?
Moje? Ni moje, mislim je, pač komad je moj, ampak, zakaj me pa to sprašujete?
Kaj ste mislili s tem: "Zraven sebe ima lizune, smešne škrate mastnih lic, namesto modrecev oprode, pse, ki čakajo na klic."
Kaj sem mislil? Kakšno vezo ma pa to?
Je to metafora?
Metafora? Ja, je metafora, lahko jo tako imenujete. Ampak od kdaj se policisti ukvarjate s takimi zadevami?
Po novem imamo obvezne ure poezije, posebna zahteva, je prišla od zgoraj.
A tako. Zakaj pa?
Me ignorira, govori po zvezi, očitno z nadrejenim.
Ja, samozaposlen v kulturi, uporaba zvočnega signala, očiten namen grožnje državnemu sekretarju, pa raba metafor s ciljem smešenja oblasti ... Ja, ja, razumem, bom predal.
Zaključi pogovor, izpolni neki formular in mi ga da.
Avto parkirajte ob robu in počakajte. Postopek bo v nadaljevanju prevzelo in vodilo ministrstvo za kulturo.
Ministrstvo za ... Ja kaj hudiča majo pa oni s tem?
Spadate pod njihovo jurisdikcijo. No, zaenkrat še.
Ampak ...
Me prekine. Pa tega stojala za pozavno se znebite. Sami problemi, saj vidite. Srečno.
* Boštjan Narat je glasbenik in filozof.