V teh dneh se mnogi v mednarodni skupnosti sprašujejo, zakaj se je Lukašenko prav zdaj odločil za tako nevaren manever, kot je vojaško prestrezanje tujega civilnega letala v beloruskem zračnem prostoru, in pričakovano zaostritev odnosov z zahodnimi državami? In to po tem, ko naj bi se dogajanje v Belorusiji po množičnem protestnem gibanju jeseni "začelo v zadnjih mesecih postopno umirjati".
Prvi del odgovora se skriva v razumevanju modusa operandi režima. Potem ko je Lukašenko zdržal pritisk avgustovsko-jesenskih največjih protestov v novejši beloruski zgodovini in se je represivni aparat uspel reorganizirati, se namreč v zadnjih mesecih izvaja sistematičen in ciljno usmerjen državni teror nad lastnim prebivalstvom. Skoraj ne mine teden, ne da bi se na podlagi bodisi povsem izmišljenih obtožb (recimo načrt za atentat na Lukašenka) bodisi zgolj izražene podpore protestnemu gibanju (poznam primer, ko je bilo že nekaj komentarjev na družbenih omrežjih dovolj za preganjanje in kratkoročno zaporno kazen) ljudje znašli v primežu represivnega aparata z vsemi možnimi socialnimi (izguba statusa), fizičnimi (nasilje nad zaporniki) in psihološkimi (ustrahovanje) posledicami. Cilj tega je preprost: kaznovanje kakršnihkoli podpornih aktivnosti protestnega gibanja za nazaj in s strahovlado preventivno delovanje za naprej. In obseg represije je res velik: trenutno je v Belorusiji nekaj sto političnih zapornikov (po večini civilni posamezniki, ki so sodelovali pri organizacijah mirnega (!) protestnega gibanja) in več deset priprtih novinarjev.
Z drugimi besedami: to, kar si je Lukašenko privoščil v nedeljo, ko je s ciljem priprtja režimu nenaklonjenega novinarja Romana Protaseviča nad civilno letalo Ryanaira poslal MIG-29 in pilotu zagrozil z zbitjem letala, če to ne bo pristalo v Minsku, je povsem v skladu s tem, kar režim počne dnevno na ulicah Minska. Le da namesto iz letal ljudi pripirajo iz avtobusov, osebnih avtomobilov, na delovnih mestih ali na pragu svojih stanovanj. O teh primerih na Zahodu ne slišimo prav pogosto, saj se dogajajo na evropski periferiji in se štejejo za "belorusko notranjo zadevo". Tokrat se je Lukašenko uštel zgolj toliko, da najbrž ni računal na tako močan mednarodni odziv, čeprav tudi ni povsem izključeno, da mu je do tega, kako bodo odreagirale zahodne države - vključno z ZDA -, preprosto vseeno. A tudi ob slednji predpostavki bo incident imel posledice. Lukašenku je s to potezo "uspelo" notranjepolitično dogajanje internacionalizirati, izvoziti v mednarodno skupnost. Beloruski režim je naenkrat postal grožnja ne le lastnemu prebivalstvu, ampak širši mednarodni skupnosti. Zato ne presenečajo izjave, da gre za državni terorizem in ogrožanje mednarodnega miru in varnosti, ki prihajajo predvsem iz sosednjih baltskih držav in Poljske. In to bo imelo širše posledice, vstopili bomo v novo fazo zaostrovanja odnosov med zahodnimi državami in Lukašenkom, ki ga za zdaj Kremelj še podpira.
Sporočilo režima je jasno: sledimo vam povsod, kamor greste
Drugi del odgovora na vprašanje, zakaj tako obsežen in tvegan "zračni" manever Lukašenka, se skriva v pomenu komunikacijskega kanala Nexta (v beloruščini se bere kot nehta), glavni urednik katerega je bil 26-letni Protasevič. V okolju medijskega mrka tradicionalnih medijev (neodvisne televizije Belorusija ne pozna že skoraj 20 let, tiska pa skoraj deset let) so namreč v zadnjih letih tudi v Belorusiji začeli vedno bolj pomembno vlogo ozaveščanja in informiranja prebivalstva igrati spletni portali, kot je recimo TUT.BY; delovanje slednjega je bilo sicer po aretacijah vodilnih prejšnji teden tudi ukinjeno. A v času protestnega gibanja po avgustovskih predsedniških volitvah je ključno koordinacijsko in informacijsko vlogo odigral drug "medij": Telegram kanal Nexta. Zgolj v nekaj dneh po volitvah se je število podpisnikov na kanal povzpelo od 1,2 do 1,3 milijona (op. v Belorusiji je skupaj okrog 10 milijonov prebivalcev), predvsem mladih iz urbanih središč.
Kanal sicer deluje na podlagi materialov uporabnikov (predvsem foto- in videovsebin), a ti so povrženi uredniškemu posegu ekipe, ki je pod vodstvom Protaseviča delovala iz Poljske. Za razliko od klasičnih medijev oblasti tega komunikacijskega kanala seveda ne morejo kar enostavno ukiniti, saj so strežniki Telegrama zunaj dosega beloruskih in ruskih oblasti. Zato so bili poskusi omejevanja usmerjeni v motnje delovanja interneta in telekomunikacijskih omrežij, a dolgoročno neuspešno. In Nexta je odigrala (in še vedno igra) eno od osrednjih vlog protestnega gibanja: preko kanala se organizirajo protestne aktivnosti, razkriva identiteta policistov in pripadnikov posebnih policijskih enot, ki so najbolj okrutni do prebivalcev, zagotavljajo informacije o brezplačni pravni pomoči itd. Tako je majhna skupina mladih blogerjev, IT-jevcev in novinarjev na podlagi sodobnih komunikacijskih kanalov ustvarila orodje, po moči najmanj primerljivo z izpostavljenimi (predvsem ženskimi) obrazi beloruske opozicije na čelu s Tihanovsko.
* Dr. Denis Mancevič, nekdanji diplomat, direktor in partner v svetovalni družbi Herman & partnerji in avtor knjige Ruska energetska diplomacija v 21. stoletju.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
