(POGLED) Črtice izpod Pece: Vse naše nestrpnosti - migrantskega vala nikar in nikjer!

Ondan je Ravenčan, Slovenec, katerega korenine segajo v eno od držav naše bivše skupne federacije, zarana objavil fotografijo s protimigrantskega shoda na Obrežju. Bilo bi nepomembno, da izhaja iz družine priseljenih v Slovenijo, če ne bi bil na shodu med nasprotniki priseljencev. Svojevrstna ironija. A po svoje smo se ironije v raznovrstnih oblikah že navadili - ni tvegana trditev, če rečemo, da je sam gotovo ne (u)vidi.

Bil je le eden mnogih, ki neomajno protestirajo proti izpostavam azilnega doma, ki so odločno proti priseljevanju ali vsaj proti sprejemanju migrantov kjerkoli že, trenutno na obmejnih območjih Obrežja in Središča ob Dravi, ki sta zadnji lokaciji za dodatne azilne namestitve v državi. Že prejšnje namere in preigravane lokacije so bile povsod v lokalnih skupnostih nesprejemljive. Omenjeni "protestnik" je sicer tudi član sveta zavoda za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti na Ravnah, v tem organu javnega, občinskega zavoda zastopa področje turizma. Tudi to bržkone ni nič posebnega - nasprotno, nemara je prav zato še bolj poklican, da (u)brani turizem. Kajti, jasno je - če bodo in kjer bodo migranti, turizma ne bo, zamrl bo, propadel. Skoraj kot pri poplavah, ki so tudi odgnale turiste. Ni naključje, da je tudi sovražnostni govor, uperjen proti migrantom, poln besed, ki ponazarjajo naravne katastrofe. Še najbolj razširjen je izraz val, nenehno strašenje z novim migrantskim valom. Še ena ironija, pravzaprav bolj tragedija: medtem ko se ta, tako imenovani val nenehno približuje in napoveduje masovno nevarnost, se številni migranti na begu utapljajo v morju in nikoli ne dosežejo cilja. Saj se še zdrznemo ob umiranju ljudi, mar ne? Tako, za hip, vsaj malo, preden se vrnemo v naš varni vsakdan. Humanitarnih katastrof ne (z)manjka v poblaznelem svetu vojn pogoltnih oblastnikov - a dokler so oddaljene, smo vseeno pomirjeni in lahko mirno netimo nestrpnost. Ker, kakopak, mir pri nas je samoumeven. In ga bomo za vsako ceno branili tudi na meji (tako nekako je šel ta militantni poziv nedavno, da smo branili meje že leta 91, pa jih bomo pred migranti še danes). Ker da Slovenije ne damo. Populistični diskurz se v svojih tezah seveda načrtno ne razvije tako daleč, da bi navedel na (po)misel, kako hitro beseda udari in se sprevrže v fizično nasilje, kako majhen je korak od netenja do razplamtenja in uničujočih posledic.

Omenjeni Ravenčan sam po sebi sicer ni toliko pomemben za uspešnost shoda, njegovo oglašanje ob svojevrstnem varovanju meje je bolj ponazoritev, ilustracija, kdo vse in kaj vse se v angažmaju proti migrantom združuje. Vladni sklep o azilnih kapacitetah predstavlja visoko varnostno tveganje za lokalno prebivalstvo, so ugotovili v SDS, kjer nikoli ne pozabijo na lokalni teren, prav na tem od nekdaj gradijo in varujejo svoje politične trdnjave. Spretna politika seveda zna zapakirati in manipulirati reči, da postanejo všečne in sprevržene hkrati: ni namreč v poudarkih proti azilantom najbolj nezaslišano to, da bi morali sprejemati ta grozeči neizbežni val migrantov, temveč dejstvo, da lokalne skupnosti niso mogle soodločati. In to je treba spremeniti! Preprečiti, sprejeti zakonodajo, po potrebi in če bo le kje kaka oprijemljiva točka, iti na referendum pa še zato. Medtem se namreč v občinah Središče ob Dravi, Ormož in Sveti Tomaž pritožujejo prav zato - prek občinskih svetov izražajo enotno ogorčenje, ker niso imele pravice soodločanja, občani podpisujejo peticije (ne primarno državljani) in zahtevajo, da vlada nemudoma odpravi ta avtoritaren sklep. Ker, če bi občine lahko sodelovale, bi bil rezultat pa drugačen? Kot kaže praksa drugod - in po tej je več kot jasno -, da prostora pod našim svobodnim soncem za migrante pač ni nikjer. Kvečjemu morda kje v Ljubljani, kjer se nekako porazgubijo. Pa še v kakih odročnih predelih, kot je postojnski dom za tujce, ki, oddaljeni od lokalnega prebivalstva, čakajo na deportacijo. Seveda po drugi strani sočustvujemo z begunci (tem priznavamo nemara nekaj več pravic, ker so pobegnili iz svojih domovin, v katerih divja vojna, še zlasti ko gre za nič krive mame in otroke), medtem ko za ekonomske migrante ni prav posebne milosti (zlasti take, ki se skrivajo v kamionih in jih nato izkoriščevalski prekupčevalci v verigi trgovine z ljudmi, odlagajo na naših varnih cestah ali pa jih odkrije policija; ti naj gredo domov!).

Medtem je na Ravne na Koroškem dospela prva skupina delavcev iz Nepala, druga, "legalna" kategorija delovnih migrantov. Ta, ki jo potrebujemo v naših industrijskih obratih, v katerih je v predelovalni dejavnosti zdaj nekje že okoli 16, 17 odstotkov tujcev, ker domačih delavcev ni dovolj. Ni masovna skupina Nepalcev, vseh bo komaj 30. Namestitve imajo urejene, ene boljše, druge slabše, na Ravnah so v klasičnem samskem domu, v njem že biva več delavcev, za katere zaračunavajo postelje, celo okna imajo, kot kdo pripomni. Enega od njih, ki je prečkal cesto iz fabrike do svojega samskega doma, sem že prve dni po prihodu opazila ob postanku pri semaforju. Kaj in kako človeka prižene prav sem, kako bo preživel preostanek dneva, ko ne bo v proizvodnji, ima družino doma, je nima, so se mi nanizala vprašanja, ko se je sprehodil do svoje strehe nad glavo. Kaj sploh je realna družbena integracija za vse, ki pridejo na ta način - je in bo več od sprejetja na delu, kjer se je pač treba pogovarjati o proizvodnem procesu. Je in bo ta človek več od delovne sile, ki mu nekdo uredi dovoljenje za delo, ga pripelje in namesti - in komu bo več, nemara le tistemu, ki je prišel z njim, ali še komu? Za produktivnost gre, za preživetje. Menda naši nočejo delati, so raje na socialni, se medtem še pomenkujejo ljudje. Ob tej migraciji niso ravno nestrpni, razpravljajo pa intenzivno o njej, najraje na družbenih omrežjih, a ne le tam. Spet drugi ugotavljajo, da bi naši delali, če bi jih delodajalci na sploh, ne le v največjih proizvodnjah, več plačali; bržkone je v tem nekaj resnice, prav zaradi višjih plač delajo v Avstriji. Kakorkoli, tu protishoda gotovo ne bo, življenje bo teklo dalje, jeklo in svinec si bosta utirala poti v globalni svet, iz katerega prihajajo delavci k nam.

Ob vseh realnosti, tematikah na agendi v naših demokratičnih institucijah, ki smo jih (iz)volili - v občinskih svetih, državnem zboru, evropskem parlamentu - se krepijo populistične, avtokratske politike na pravzaprav izredno preprost način nagovora ljudem. Ko pomisliš, kako banalno, četudi seveda strateško domišljeno, je, je le še bolj strašljivo. 

In potem imamo vmes, tako za opomnik, 21. marec, mednarodni dan za odpravo rasne diskriminacije. Kot vsakič se zvrstijo  deklarativni pozivi k strpnosti, k strukturnim enakostim, nasprotovanja sovražnemu govoru, in seveda odločne zaveze, kako bo tudi na zakonodajni ravni storjeno prav vse, da bodo kazniva hujskaštva (končno) sankcionirana. A tudi ta dan bo minil - in spet se lahko mirno vrnemo k vsem svojim nestrpnostim.