(POGLED) Da je Melonijeva zmagala na demokratičnih volitvah, ne pomeni, da ni nevarna

V resnici je simptomatično, kako je bila sprejeta zmaga Giorgie Meloni in njene neofašistične stranke Bratje Italije. Pred volitvami je bilo mogoče opaziti skrb, kaj bi njena zmaga pomenila za Italijo, Evropo, desnico, levico itd.

Prvotno izražanje zaskrbljenosti pa je po zmagi zamenjalo vsesplošno minimaliziranje nevarnega dejstva, da je z Giorgio Meloni prišel v Evropi na oblast fašizem po demokratični poti.

To zmanjševanje nevarnosti je mogoče razložiti na številne načine. Od politične preračunljivosti pa do delovanja indvidualnih psiholoških obrambnih mehanizmov. Ljudje namreč skoraj avtomatično zmanjšujejo pomen nevarnosti, ki jim preti. Spomnimo se Judov, ki niso verjeli, da jim s strani nacionalsocializma res grozi nevarnost. Ta vera je bila stabilna in množično razširjena — vse dokler ni bilo prepozno.

Točka brez povratka

Sámo po sebi se zastavlja vprašanje, ali pri Melonijevi in italijanskih neofašistih ne gre za isti fenomen. Za vprašanje, kje je tista točka brez povratka, ko bo prepozno.

Sama sem že večkrat pisala, da je eden ključnih problemov zahodne demokracije to, da nima vgrajenih mehanizmov, ki bi jo varovali pred tem, da na demokratičnih volitvah lahko zmagajo tisti, ki to demokracijo — ko so enkrat na oblasti — v praksi dejansko ukinejo ali vsaj zlorabijo njene principe.

Oblike totalitarizmov in populizmov

Rezultat je v obeh primerih isti: brišejo temeljne principe demokracije in jih nadomeščajo z najrazličnejšimi oblikami totalitarizmov in populizmov. Mussolini, Hitler, Stalin, Orbán, Putin in še bi lahko naštevali. Seznam je presenetljivo dolg in raznovrsten. Na njem so politiki povsem različnih in izključujočih se političnih opcij. Od tistih, ki pripadajo temu, kar danes označujeno kot levico in skrajno levico, pa do tistih, ki sodijo na desnico oz. skrajno desnico.

V tem je drugi poduk zmage Giorgie Meloni: da ukinjanje demokracije namreč ni tuje niti levici niti desnici. In da oba navidez izključujoča se pola v praksi uporabljata zelo primerljive, da ne rečem identične strategije in prakse za njeno ukinjanje. Tudi argumentacije za to ukinjanje demokracije znajo biti strašljivo podobne. Celo identične.

Resna zmota

O zmagi Bratov Italije govorijo kot o zmagi zmerne desnice. Kar je tretja ključna zmota. Govoriti o fašizmu, ki pride na oblast po demokratični poti, kot o nečem, kar ni niti skrajno desno — niti v resnici nevarno —, je zmota. Resna zmota.

To zmoto smo videli na delu že pri Hiterjevem prihodu na oblast. Treba si je namreč zapomniti: neglede na to, kako nedolžen se morda zdi, je vsak fašizem skrajno desna ideologija. In skrajno nevarna.

Prvovrstna politična prevara

Dejstvo, da danes najmočnejšo fašistično stranko v Evropi vodi na videz mila in prijazna ženska, italijanskim (pa tudi evropskim in svetovnim) fašistom izjemno koristi. Videz Giorgie Meloni je namreč zavajajoč. Še več, je prvovrstna politična prevara. Ta videz prikriva pošast.

In če to povežemo z omenjenimi psihološkimi obrambnimi mehanizmi, postane jasno, kako nevarna je zmaga Melonijeve v resnici. Tudi in predvsem zato, ker njena podoba to nevarnost tako uspešno prikriva. Maskira.

Sentimentalizem

K minimaliziranju nevarnosti zmage Giorgie Meloni prispeva tudi v Evropi zelo udomačena kvazifeministična iluzija, da bo svet boljši, če mu bodo vladale ženske. Ta splošno razširjeni sentimentalizem odvrača od resne analize tega, kakšne politike ženske poltičarke dejansko zastopajo. In kaj kot političarke počnejo.

Večkrat sem że omenila, da je zgornje prepričanje politično koristilo predvsem desnim političarkam, kakršne so bile Margaret Thatcher, Angela Merkel, Ursula von der Leyen, Christine Lagarde, zdaj Giorgia Meloni.

Oblika genitalij ni pomembna

In prav te desne političarke so bile tiste, ki jim je zaradi pomanjkanja resne kritike njihovih politik — ker so ženske — bilo omogočeno, da so v družbeno realnost sodobnega sveta vpeljale skrajno problematične ekonomske, politične in socialne prakse kot neoliberalizem, nemško dominacijo v Evropi, oblikovanje EU kot kolonialne metropole, brezobzirno reševanje interesov kapitala z Evropsko centralno banko, zdaj zmaga fašizma.

Skrajni čas bi že bil, da za dobrobit Evrope in Evropejcev in demokracije začnemo političarke meriti z istimi vatli kot politiko moških politikov. Oblika genitalij pri tem res ni pomembna.

Katolištvo + nacionalizem + tradicionalizem

Treba pa se je spomniti še dveh stvari. Prvič, da je geslo Giorgie Meloni znano italijansko fašistično geslo "Bog, Domovina, Družina". To geslo pove vse o politični mešanici ideologij, ki jih Melonijeva zastopa. Gre za katolištvo plus nacionalizem plus tradicionalizem. Že vsaka zase od treh vrednot je nevarna sama po sebi. V kombinaciji pa imajo potencial nevarnega dinamita, ki lahko razstreli marsikaj. Tudi nonšalantne ocene, da se Melonijeve ni treba bati, ker je 69 italijanskih vlad po letu 1945 v povprečju preživelo na oblasti samo eno leto in en mesec.

Iz osebnih frustracij

In drugič, fašizem Melonijeve izhaja iz osebnega sovraštva do njenega očeta, ki je bil visok funkcionar Komunistične partije Italije, ki je njeno mamo (in njo) zapustil. Zgodovina nas namreč uči, da so politike politikov, ki izvirajo iz osebnih frustracij, lahko ne le prepričljive, ampak tudi stabilne. Iz osebnih frustracij politikov, ki jih zastopajo, namreč črpajo prepričljivost, nujno za politično uspešnost. Kot primer lahko spet navedemo Hitlerja.

Dejstvo, da so resni politični analitiki prepoznali Melonijevo kot ne samo izjemno talentirano političarko, ki zna nagovoriti tako rekoč vsakega Italijana, ampak celo kot največji politični talent svoje generacije v Evropi, je v tej luči strašljivo.

Samo upamo torej lahko, da imajo tisti, ki menijo, da bo njen rok trajanja zanemarljivo kratek, tokrat prav.